Včasih pridejo dnevi, ko je vsega preprosto preveč. Nevihta misli, občutkov, pričakovanj. Ni pomembno, zakaj – morda se je nekaj zgodilo, morda tudi ne. Vem le to, da me v takih trenutkih preplavi tisti občutek, da se življenje ustavi, da je zrak gostejši, koraki težji. Takrat se vse, kar si želim, skrči na eno samo željo: najdi moč. Najdi mir.
Ampak kako najti mir, ko je vse zamegljeno?
Veliko krat si rečem, da ne morem razumeti vsega. Včasih je teža trenutka preprosto prevelika, da bi našla takojšen smisel. Takrat si rečem: “Danes boš samo preživela.”
Ne potrebujem velike zmage, niti popolne rešitve. Dovolj je, da naredim majhen korak naprej. Vstanem. Se sprehodim. Počakam, da val mine.
Moje pravilo v težkih dneh? Ne pretvarjam se, da jih ni.
Ko je vse preveč, si priznam, da sem utrujena, preobremenjena, in pustim, da ta občutek pride do mene. Saj ni konec sveta, če se kdaj razjokam ali se za trenutek ustavim. Ravno nasprotno – takrat pokažem največ poguma. Poguma, da si priznam, da nisem vedno močna in da tudi ni treba, da sem.
Težki trenutki ne ostanejo za vedno. Vedno so minili, vedno sem našla pot naprej – in vem, da jo bom tudi zdaj.
Včasih se zavijem v odejo, samo, da … Foto: Freepik
Naslednji korak je majhen
Nič velikega, nič dramatičnega. Samo odločim se, da naredim eno stvar, ki mi olajša trenutek.
Vstanem in si skuham čaj. Ali pa poslušam glasbo, najljubšo pesem z zaprtimi očmi, dokler ne začutim, da se svet umirja. Morda stopim ven, četudi samo pred vrata, da zajamem svež zrak.
Preprost sprehod, tudi če se mi zdi, da mi noge ne zmorejo več. Občutek tople odeje, v katero se zavijem. Pogled na nebo, četudi je oblačno, saj me opomni, da je svet večji od mojih trenutnih skrbi. Ni važno, kaj je, pomembno je, da se premaknem iz tistega občutka, da je vse obstalo.
