Utrudiš se počasi. Ne v enem koraku, ampak v tisočih majhnih. Ko vsak dan malo več popuščaš. Sebi. Ko prestavljaš meje, za katere si si obljubila, da jih nikoli ne boš. Ko utihneš, da se izogneš konfliktu. Ko se nasmehneš, čeprav si v grlu začutila solzo.
Zadnjič se ne zgodi kar naenkrat. Pride počasi. Ne pride kot odločitev, ampak kot spoznanje. Počasi pronica skozi drobne razpoke, vsakdanji molk, dolge večere brez pogleda. Z leti razočaranj, ki se nabirajo kot prah.
Z meseci tišine, ki kriči glasneje kot vsak prepir. S tedni prepričevanja same sebe, da mogoče še lahko… da je morda še upanje v temi, ki naju obdaja… …da še nisva čisto izginila drug drugemu iz src.
Zgodi se počasi
Zadnjič samo obstane. V zraku, med nama, kot nekaj, kar oba čutiva, a ne izgovoriva. Kot nevidna meglica, ki jo oba vidiva, a se pretvarjava, da je ni. Kot bolečina, ki postane tako vsakdanja, da jo komaj še prepoznaš.
Bila sem utrujena. Utrujena do duše. Od razlag, ki so ostajale brez odgovora, kot pisma, poslana na napačen naslov. Od objemov brez pomena, ki so postali le še navada, ne pa potreba. Od tega, da sem te gledala, kako se oddaljuješ, ti pa si bil že zdavnaj nekje drugje, v svetu, kamor me nisi povabil. Kot da gledaš skozi mene, kot da sem postala nevidna.
Nisva bila več … Foto: Freepik
Tvoja odsotnost je bila hujša kot vsak odhod. Ker si bil tukaj, a hkrati nisi bil. Ker sem lahko segla po tvoji roki, a ne po tvojem srcu. Ker sem lahko slišala tvoj glas, a ne tvojih misli. Biti sam je eno, biti osamljen ob nekom, ki ga ljubiš, pa je pekel posebne vrste.
Bila sem tam
S telesom, ki je še čakalo tvoj dotik. S srcem, ki je še vedno upalo na čudež, čeprav je razum že dolgo vedel resnico.
