Včasih ženska ne pove, da je jezna, ker je preprosto naveličana govoriti v prazno.
Včasih ženska ne pove, da je jezna, ker ne želi še enkrat odpirati teme, ki jo je že razložila na tisoč načinov. In ne želi biti tista, ki vedno vleče pogovor naprej, medtem ko on misli, da je “vse v redu”, če se samo ne govori o tem.
Pride trenutek, ko ženska začuti, da je potrošila vse stavke, vse razlage, vse potrpežljive tone. In ko se to zgodi, ostane samo umik. Ne zato, ker ne bi znala govoriti, ampak zato, ker ne želi več vlagati energije v nekaj, kar vedno znova pripelje do istega konca.
Umakne se, ker je to pogosto edini način, da ne izgubi sebe. Umakne se, ker ne želi, da bi jo spet prepričali, da pretirava. Umakne se, ker ne želi poslušati, da “ni mislil tako”, čeprav je učinek ostal isti. Umakne se, ker nima več moči razlagati osnovnih stvari: kaj boli, zakaj boli, in zakaj se ne zdi prav, da je spet ostala sama z občutkom, da nosi vse čustveno delo v odnosu.
In ja — umakne se, ker je jezna. Ampak še bolj zato, ker je razočarana.
Foto: Freepik
Razočaranje je tisti tihi del, ki ga drugi pogosto ne razumejo. Je tisti občutek, da se za trenutek zaveš, da nekdo, ki bi moral biti tvoj prostor, tvoja bližina, tvoja varnost, ne zna ali ne želi opaziti tvojih mej. In to zaboli veliko bolj kot katerakoli ostra izjava.
Ko se umakne, to ni manipulacija. Ni igra molka. Ni pasivna agresija. To je način, da se zaščiti pred pogovorom, v kateri bi se morala opravičevati za svoja čustva ali poslušati, kako ona “preveč razmišlja”.
