Kolikokrat si ljubil nekoga, ki ti tega ni znal vračati? Kolikokrat si se trudil, dokazoval, čakal in upal? In kdaj si nazadnje pogledal vase in se vprašal: zakaj to počnem? Zakaj se borim za nekoga, ki me ne zna imeti rad?
Zakaj ostajaš v odnosih, kjer si neviden, kjer ljubezen vedno bolj boli? Morda zato, ker verjameš, da se bo nekoč to spremenilo. Morda zato, ker si prepričan, da moraš dajati več, da si jo zaslužiš.
A včasih največja zmaga ni v tem, da vztrajaš, temveč da znaš oditi.
Morda ni šlo za to, da bi ljubil premalo – temveč za to, da si ljubil nekoga, ki ti tega ni znal vračati. Dajal si, a si ostajal prazen. In ko se ljubezen spremeni v bitko, kjer izgubljaš samega sebe, je čas, da se vprašaš, komu jo pravzaprav daješ. In zakaj.
Ni narobe, da ljubiš globoko
Narobe je, ko se ta ljubezen vrti samo v eno smer. Ko daješ, a ne prejmeš nazaj. Ko čakaš na nekoga, ki nikoli ne pride čisto do tebe. Ko vsako tišino opravičuješ, vsak hladen pogled prezreš in vsako bolečo vrzel zakriješ s potrpežljivostjo.
Ni več bližine. Foto: Freepik
Ljubezen ni prošnja. Ni nekaj, kar moraš izprositi, dokazati ali si zaslužiti. Če se moraš nenehno boriti, potem je to boj, ne odnos. In v tem boju si ti tisti, ki nosiš oklep – ne da bi te sploh kdo napadel.
Ostajaš v odnosu, kjer ljubezni ni več, ker si zasvojen z možnostjo. Z idejo, ki si jo nekoč slišal. Z verzijo osebe, ki obstaja samo v tvojih upih. Ljubiš to, kar bi lahko bilo – ne tistega, kar zares je.
In v tej iluziji se izgubiš. Zatreš, kar resnično potrebuješ. Umakneš se, da bi bil bolj sprejemljiv. Tiho trpiš, ker verjameš, da te bo končno opazil. A nekdo, ki ne zna ljubiti zdaj – te ne bo znal ljubiti nikoli. Ne glede na to, koliko daš.
