Vendar včasih ljudje pridejo v naše življenje za nekaj trenutkov samo zato, da ga malo pretresejo. Naučijo nas nekaj stvari. Polepšajo življenje. In ne glede na to, kako upamo, da bi zgodba trajala, je včasih vloge, ki jo igramo v življenju nekoga, konec.
Spoznamo, da je včasih bolje izpustiti nekaj dobrega, kakor da se oklepamo tistega, kar je nekoč bilo, in opazujemo, kako le to postaja slabo.
Nimam druge možnosti, kakor da končam najino zgodbo. In prepričana sem, da tudi ti tako občutiš.
Pogovarjava se, a nihče pravzaprav ničesar ne reče ali pove, kar je treba povedati. Kot da greva skozi življenje brez pričakovanj, brez nežnosti, brez dotikov, brez tistega nagajivega smeha…
Vse je isto, a vendar je vse drugače. Videti sva enako. A spremenila sva se, vsak na svoj način. Nočem te izpustiti, vendar se ne morem več držati tistega, česar ni več.
Ko rečem, da te ljubim, to resno mislim. Ko te objamem, te ne želim izpustiti. Vse je postalo tako udobno. Mogoče preveč udobno. Samoumevno.
Kako to, da ljudje, ki so bili nekoč bili ustvarjeni drug za drugega, kar naenkrat niso več? Prepirava se, za majhne nepomembne stvari.
Že sedaj te pogrešam. Foto: Adria Garcia Sarceda / Unsplash
