Včasih ti preprosto ni namenjeno, čeprav si želiš drugače ....
Sprašujem se, ali bi lahko najin pogovor, ki ga nikoli nisva imela, kaj spremenil? Vsi znaki kažejo da ne, toda moje srce ne more prenehati razmišljati o tebi, ko strmim v telefon, v upanju, da se bo na njem pojavilo tvoje ime.
Bi bilo res tako narobe, če bi te poklicala? Ali ti mene?
Ni problem v tebi, ampak v tem, da že tako dolgo romantiziram najin nefunkcionalen odnos. Nikoli ni bil zdrav, saj sva storila vse kar je bilo v najini moči, da nisva uživala drug z drugim, ampak sva si ustvarjala probleme, kjer jih ni bilo. Živela sva v negotovosti in se vedno, ko se najina stališča niso ujemala, prepirala ali pa se vsak zase zavila v molk.
Opravičila sva se, ampak le zaradi tega, da sva lahko še bolj prizadela drug drugega. Nikoli si nisva postavljala mej, niti jih ne bi spoštovala. Ni nama bilo mar za najina srca. Tebi za moje. Meni za tvoje. Na nek način sva bila popoln par.
Imela sva se resnično rada, vendar se nikoli nisva naučila, kako ravnati drug z drugim, ker sva se preprosto navadila, da sva takšna, kakršna sva bila.
Najina ljubezen je bila napolnjena z intenzivnostjo, vendar je bila krhka, in strast, ki sva jo delila, je bila prikaz najine negotovosti in preteklosti, ne pa negovanje ljubezni do prihodnosti.
Bilo je samo vprašanje časa, kdaj naju bo najin strupeni ego uničil. Postala sva maščevalna, nisva si znala več odpuščati. Želela sva še naprej ljubiti drug drugega, vendar se nisva znala znebiti zamer in pozabiti kolikokrat sva se v preteklosti že prizadela.
Mislim, da si nikoli ne bi mogla odpustiti.
Izčrpal si me in moje srce, dvomila sem v vsak svoj korak in namen. Trudila sva se po svojih najboljših močeh, kakor da gre za tekmovanje, kjer sva si želela zmagati, v resnici pa sva oba izgubljala.
Pogovarjala sva se o vsem, a sva se tako osredotočila drug na drugega, da sva pozabila, kaj je v življenju resnično pomembno.
