Det er ikke nemt for unge i dag. Nå, for at være ærlig, gjorde de det aldrig. Når først deres fremtid er truet af krig, for det andet af fattigdom, for det tredje af en økonomisk krise... Kampen om fremtiden flytter bare til andre slagmarker. I dag er disse i de fleste vestlige og udviklede lande arbejdsformidlinger, mens de i mange stadig er felter og rigtige slagmarker. Men hvis vi vender tilbage mod vest. Resultatet af krisen er fremkomsten af 'Mama hotels', som det fremgår af Damon Casarez' dokumentariske fotografier.
Damon Casarez iz Los Angelesa je tudi sam moderen suženj, suženj nenasitnega kapitalizma, ki na subtilen in latenten način podjarmlja mlade, hvilket gør izobražujejo. Še posebej v Amerika, kjer so študentska posojila ameriških fantov grob, namesto luč na koncu tunela. Ja, luč že mogoče, a od vlaka, ne konca tunela. Ker Casarezu, fotografu po profesiji, po končani fakulteti ni uspelo na bojnem polju, kjer namesto orožja rožljajo cekini, se je moral skrušen, ponižan in obubožan at vende hjem, z dolgom, ki bo še dolgo nad njim visel ko Damoklejev meč.
LÆS MERE: Fantastiske malerklassikere i digital skikkelse
Tudi pri nas ni situacija nič kaj bolj lyserød, zato ni čudno, da od leta 2011 kar 85% odstotkov mladih do 30. leta živi pri starših. In prav take, sicer iz šestnajstih ameriških držav, je v svoj fotografski projekt Boomerang kids vključil Casarez. Mlade, ki so bili tvunget ostati doma ali pa se tja vrniti, ker jih kljub izobrazbi turbo kapitalizem ni sprejel medse. Njegovo zamisel je pobrala revija NYT Magazine, ko je bil v isti situaciji kot njegovi portretiranci. Te pa ni predstavil skozi klasične portrete pač pa skozi dokumentarno fotografijo s čimer je lahko ujel ne samo bit osebka ampak bit generacije, ki jo je sistemski pohlep degradiral do stopnje, da mora pri najbolj plodnih letih še enkrat skozi čas barndom in infantilizma, čeravno je že zdavnaj postala zrela za samostojno življenje.
