Selvom mange mennesker tror, at Mars er vores næste stop, da det på mange måder er Jordens spejlbillede, har NASA i nogen tid leget med tanken om liv på Venus, som også kaldes Jordens onde tvilling. De udviklede nemlig konceptet om en flydende by, der ville vokse i sin atmosfære og muliggøre permanent bosættelse. Projektet hedder HAVOC.
Zemlja in Mars sta si precej podobna. Imata slični sestavi atmosfere, ki sta si najbližje izmed vseh v Osončju in resda je na Marsu relativno mrzlo (-63 stopinj), pa je verjetnost obstoja af vand tako močna bilka, da pridno greje upanje, da bomo nekoč lahko živeli na Marsu. Povrh tega je dan na Marsu dolg skoraj 25 ur, kar pomeni, da se naš bioritem celo lažje sinhronizira na ta ritem kot na ritem na Zemlji, saj naša notranja perioda znaša prav okoli 25 ur. Ampak zakaj bi šli tako daleč, če je pri našem najbližjemu sosedu prav tako, če ne še bolj domače? Pri Veneri namreč, tej Zemljini dvojčici. Zlobni? Stvar perspektive. Podobni sta si v velikosti, masi, gostoti, gravitaciji in sestavi. Zakaj se torej ne usedemo na prvi Space Shuttla in gremo raje tja kot na Mars?
Verjetno zato, ker je tam kot v peklu. Gre namreč za najbolj vroč planet v Osončju, kjer je temperatura kar 465 stopinj Celzija, kar je dovolj, da stopi kovino. Poleg tega ima goste oblake vročih strupenih plinov in zaradi tega gosto atmosfero, katere pritisk je za 90 naših atmosfer. Venerina površina je torej iz menija. Zato pa je bolj gostoljubna sama atmosfera, kamor selitev načrtuje raziskovalni center Langley (NASA).
LÆS MERE: Den Europæiske Rumorganisation er lykkedes med sin historiske første landing på kometen #ESA
Program ”kolonizacije” se imenuje HAVOC ( High Altitude Venus Operational Concept ) in ta naj bi v začetni fazi tja poslal robote, da bi opravili prve teste. Tem bi sledila človeška odprava, ki bi sprva 30 dage bivala v orbiti, nato pa bo sledil izlet v atmosfero.
Naslednja faza bi bilo za leto dni sem pripeljati običajne ljudi in jih naseliti v lebdečem mestu, ki naj bi ga predstavljali zrakoplovi napolnjeni s helijem in polepljeni s solarnimi paneli (tu je sončnih žarkov precej več kot na Marsu, stopja stråling pa enak tisti v Kanadi). Cepelini naj bi bili dolgi 129 metrov, medtem ko naj bi bili tisti za robote, ki bodo šli v izvidnico, dolgi le 31 metrov.
Vsako balonsko plovilo bo imelo posebno ”odtuljivo” kabino, ki naj bi bila to, kar je avto na Zemlji in naj bi omogočala medplanetarne izlete. Mesto bi moralo lebdeti 50 kilometrov nad površino, kjer je pritisk atmosfere enak Zemljinemu, temperatura zraka pa ”prijetnih” 75 stopinj. In čeprav je trenutno vse šele na papirju, ki vemo, da prenese vse, pa je vsekakor zanimiva ideja.
Mere information:
sacd.larc.nasa.gov
