Alle os, der har elsket og mistet, hører, at det er tid til at "komme over det" og at "komme videre". Ja, det er sandt, vi er nødt til at gøre det, men det tager lidt tid... og masser og masser af healing.
Postavlja se vprašanje, kako nadaljevati z življenjem, ko izgubiš tistega, ki ga ljubiš, svojo veliko ljubezen, za katero si mislil, da se bosta skupaj postarala. Obžalovanje in obup, ko vidiš osebo, ki so jo tako močno ljubil, z nekom drugim, z novo družino, je grenka “tabletka”, ki jo je treba pogoltniti.
Vsi, ki smo ljubili in izgubili, poslušamo, da je čas, da “prebolimo” in da se “premaknemo dalje”. Ja, res je, to moramo storiti, a potrebujemo nekaj časa … in veliko, veliko celjenja. Vzgojeni smo s prepričanjem, in večkrat nam govorijo, da nas tam nekje čaka posebna oseba. Če verjamemo, da smo jo našli in jo potem tudi izgubili, kaj nam potem pomagajo vsa tista zagotovila, ki smo jih v življenju dobili od staršev in od okolice? Kaj to pove o nas samih, ki nismo mogli obdržati svoje velike ljubezni v življenju?
Večina nas ima v življenju eno resnično, veliko ljubezen, čeprav ni nujno, da se z njo tudi postaramo. Tako z žalostjo gledamo nazaj in si predstavljamo idilično pravljico z osebo, ki si je z nekom drugim ustvarila skupno življenje. Tisti, ki se lahko s tem scenarijem poistovetite, veste, za kakšno gromozansko izgubo se to izkaže. Življenje v preteklosti namreč slabo vpliva na naše telesno in duševno zdravje. Prav tako radi verjamemo, da če bi se poročili z moškim ali žensko svojih sanj, bi živeli brez težav in srečno do konca svojih dni. A to so filmski scenariji. Samo tam se par odpravi proti sončnemu zahodu in srečno živi še naslednjih petdeset let.
Bodimo srečni, da smo imeli priložnost srečati svojo sorodno dušo, kajti to je redkost, podobna zmagi na loteriji. A če ne zmagamo na loteriji ali pa se ne poročimo z osebo, za katero verjamemo, da je naš sanjski partner, to še ne pomeni, da je to, kar imamo danes, zapravljanje časa ali “drugo najboljše”, kar smo lahko dobili. Ko se staramo, se namreč naša razmerja spreminjajo. Če smo ljubili in izgubili svojo pravo ljubezen, potrebujemo čas za razmislek in čas za zdravljenje. Ko srečamo nekoga drugega, ga prosimo, da nam da čas. Morda res ne bomo čutili istega vznemirjenja ali poželenja, a bomo sčasoma spoznali intimnost, ki bo drugačna – ne slabša, samo drugačna, morda celo boljša.
Izguba ljubezni našega življenja je pretresljiva. Nenehno se sprašujemo, kaj smo naredili narobe, kje smo se vesolju zamerili, zakaj se nam to dogaja … In zato je ljubezen takšna loterija. Redko se zgodi, da se vse “idealno” izteče. Pa tudi če pride do tega, to še ni zagotovilo za uspešno zvezo do konca življenja.
Če ste torej utrpeli to vrsto izgube in ste srečali nekoga drugega, bodite z njimi previdni in nežni, morda se s podobno usodo spopada tudi sam. In nikar ne razmišljajte o tej osebi kot o “zamenjavi”, kot o “drugem najboljšem”, kar se lahko dobi … Če se boste ozirali nazaj, nikoli več ne boste našli prave ljubezni in zadovoljstva, ampak boste samo še povečali svojo osebno žalost.
Morda je to kliše, a je tudi resnica: izguba, za katero ste menili, da je ljubezen vašega življenja, se je zgodila z razlogom. In ta razlog danes stoji pred vami!
