Kaj pa, če jutri pride in osebe več ne bo? Kaj, če jutri odide? Kaj, če jutri umre? Ti bo žal? Boš končno razumel, da čakanje, ni nič drugega kakor izguba časa?
Boš končno spoznal, da so bila tista sporočila, ki si se jih bal poslati, točno tista, ki bi jih moral poslati?
Boš končno razumel, da ljudje ne čakajo večno?
Ne živijo večno, zato izkoristi priložnost, medtem ko so tukaj. Medtem, ko ti je še ona pripravljena dati sebe.
Boš končno razumel, da če čakaš, dokler ne boš pripravljen, morda nikoli ne boš dobil priložnosti, da bi bil z njo? Morda ne boš nikoli imel priložnosti, da bi ji povedal kako resnično čutiš.
Stvar je v tem, da misliš, da imaš na voljo ves čas na svetu. Nimaš. Čas je omejen. Vzemi si trenutek časa in se odzovi na njena sporočila, vzemi si čas in se odloči glede nje.
Iščeš in iščeš nova poznanstva, ker še vedno nisi prepričan, da veš kaj čutiš. Misliš, da bo ona vedno tam, da te bo sprejela odprtih rok, ko se boš končno odločil, da bi ji dal priložnost.
Ampak ne razmišljaš o drugem scenariju, o drugi strani enačbe, o drugi strani, ki bi ti vzela vse. Ne razmišljaš o tem. Razmišljaš samo, kako si želiš igrati in ne čutiti, kako želiš, da vse deluje po tvoje.
Ne razmišljaš, kaj se lahko zgodi, ko zmanjka časa, ko se oseba preseli v drugo državo, se poroči z drugim ali izgubi življenje.
Ne zavedaš se, da je morda vse, kar si je želela, ti.
Ne zavedaš se kako malo je včasih potrebno, da se zgladijo spori, ampak ti, si preveč zaposlen z razmišljanjem o svojih strahovih, o iskanju nje v drugih ženskah. Ne boš je našel tam.
Pozabljaš, da življenje nikogar ne čaka. Da času ni mar za tvoje igre, strahove in prioritete.
Mogoče bi ji moral vseeno poslati tisto sporočilo.
Mogoče bi jo povabil zmenek, da ugotoviš, kaj hočeš, in da vidiš, kam vaju odpelje. Mogoče ji moraš samo povedati, da ti je všeč ali da si želiš kaj več. Mogoče bi ji moral poslati “Pogrešam te”, ker jo noro pogrešaš, a si ne upaš priznati, kaj šele, da to povedal njej … Ali morda, da ti je žal – kratek “Oprosti”, ki si ga ona želi slišati.
Mogoče moraš že enkrat prenehati jemati čas za samoumevnega in čakati na nekaj, kar veš, da že imaš v njej.
In nekega dne boš morda ugotovil, da si jo medtem, ko te je bilo tako strah narediti korak naprej, ker je nisi znal ljubiti, ker nisi znal pokazati, da ti je mar, izgubil, brez dejanj in besed. Ne bo je več – zate.
Včasih moraš samo premagati čas, preden čas premaga tebe.
Tako se boš morda nekega dne ozrl nazaj in si dejal, da četudi si jo izgubil, si naredil vse, da bi jo zadržal ob sebi. Kaj čakaš – pošlji sporočilo – ZDAJ, ker jutri je morda že prepozno.
