Mitä jos tapaamme uudestaan? Olisiko asiat toisin? Jatkaisitko siitä mihin jäimme, ikään kuin aikaa ei olisi kulunut niin paljon?
Kaj če bi osebi, ki smo jo nekoč ljubili, rekli, da smo jo zamrznili v času, ker si želimo, da bi se jih spominjali takšne, kakršna je bila takrat, v tistem trenutku, ko smo bili zaljubljeni? Želimo se spominjati naše ljubezni, občutka, ko nič in nihče drug ni bil pomemben, le mi. Ta trenutek smo imeli v svojih mislih, ker smo vedeli, da bo nekoč minil in da bomo preprosto sovražili tisto, kar bo sledilo.
Nekje med takrat in zdaj smo izgubili drug drugega, na istem mestu, kjer smo se našli in se zaljubili. Izgubili smo pogled na to, kdo pravzaprav smo, kdo smo vsak zase, kot posamezniki, in kdo smo zunaj razmerja. Obstajali smo le skupaj. Tako enostavno se je bilo izgubiti v ljubezni, v objemu, a pri tem smo pozabljali na življenje, na vse okoli sebe. Mislili smo, da se je spremenila naša ljubezen, a se ni, mi smo se.
Takšna nora ljubezen nas zadene drugače. Vse, kar smo čutili, živeli, mislili, je bila le ljubezen do druge osebe. Ljubezen, ki smo si jo želeli obdržati za vedno. Ampak v življenju vedno ne dobimo tistega, kar bi radi, kar si želimo. Včasih vam vesolje da tisto, kar v tistem trenutku potrebujemo!
Težko smo sprejeli dejstvo, da moramo nekaj izgubiti, nekaj, kar imamo radi, da si lahko resnično zgradimo svojo osebnost, da postanemo boljša različica sebe. Najlažje bi bilo kriviti napačen čas, ampak je bil res samo čas? Mogoče ni samo čas, morda gre za naše poti in za to, kako se lahko te poti spet združijo, če jim je to namenjeno.
Vzelo nam je kar nekaj časa, da smo spoznali, da morda moramo še dozoreti, vsak zase, da bomo postali oseba, kakršna naj bi bili, da bomo lahko morda nekoč spet skupaj.
Del nas najde v tem tolažbo: da obstaja možnost, da vsa ta ljubezen, vsa bolečina ni bila zaman. Je morda ta ljubezen v nas sprožila ogenj, za katerega nismo vedeli, da sploh obstaja? Vsa ta ljubezen in izguba je bila z namenom, da nas izboljša, da nas spodbudi, da bomo postali boljša različica sebe. Da bomo nekoč boljši skupaj.
Premišljevali smo, kako bi bilo, če bi se vrnili v preteklost in začeli znova. Spomnili smo se trenutkov, ki smo jih zadrževali v sebi, in kako so nam prav ti trenutki spremenili življenje. Čeprav nas še vedno boli, včasih bolj, včasih manj, verjamemo, da ima vesolje načrt za nas. Kar je namenjeno, je namenjeno, zaradi tega smo se naučili, da bomo sprejeli strah pred negotovostjo in si prizadevali, da se premaknemo naprej.
V dnevih, ko se počutimo, da smo v notranjosti raztrgani, uničeni, razbiti, da razpadamo, si poskušajmo dopovedati, da je edini način, da se premaknemo naprej skozi to bolečino, ta, da jo spustimo vase in jo potem spustimo iz sebe. Spomnimo se svoje ljubezni. Verjemimo v namen vesolja in spustimo upanje skozi solze in smeh!
