Muistot ovat kuin kipinöitä, jotka kytevät tuhkan alla, mutta kun ne avataan, ne heräävät eloon yhä uudelleen, Goethe sanoi kerran. Ilman muistia kyky oppia olisi myös merkityksetöntä, koska emme pystyisi muistamaan mitä opimme. Ja jos luulet, että aivoissamme olevat muistot on tallennettu datana työmuistiin tai kiintolevylle, olet väärässä, sillä kun tietokone tallentaa tietoa tiettyihin paikkoihin, aivot tallentavat muistinpalaset samasta asiasta eri päitä. Ja kun muistamme muiston, aivojen yksittäisistä osista tulevat hermoimpulssit kokoavat nämä muistojen fragmentit merkitykselliseksi kokonaisuudeksi. Mutta miksi (uudelleen)tallennamme joitain muistoja, kun taas "musta aukko" nielee toiset?
Spomin najpogosteje ločimo glede na njegovo trajanje. Najpogostejša delitev je delitev na senzornega, kratkoročnega in dolgoročnega, kar nam že da delni odgovor na prej zastavljeno vprašanje. In medtem ko je senzorni spomin neposredna sled dražljajev, ki prihajajo kot po tekočem traku in jih velik del zato zavrne, pa tisti, ki preživijo prvi ”test”, končajo v čakalnici, ki ji pravimo kratkoročni spomin. Ta nosi vse podatke, o katerih ta trenutek razmišljamo in se jih zavedamo, kot procesorju pomaga RAM, pa tej vrsti spomina pomagajo asociacije. Gre za nekakšno postojanko za informacije, ki jih po predelavi in po tem, ko jih več ne potrebuje, pošlje v dolgoročni spomin.
LUE LISÄÄ: 6 ljudi z resničnimi “super močmi”, ki jih znanost ne zna razložiti
Toda tudi kratkoročni spomin (na primer znanje telefonskih številk na pamet) ni vedno na poti v dolgoročnega. Zakaj je tako, izveste z ogledom poučnega videoposnetka, ki vam poljudno razloži, kako deluje naš spomin in zakaj stvari pozabljamo.
