"Se, että olen hyvä kantamaan taakkaa, ei tarkoita, etteikö se olisi vaikeaa!"
Ta citat sem prebrala pred nekaj dnevi in nenadoma me je zadelo. Vsi mi nosimo težko breme. Nekatera so težja od drugih, a to je življenje. In življenje ni vedno postlano z rožicami. Življenje je težko. Polno je bojev in smole.
Vsi v sebi nosimo žalost, o kateri nič ne vemo. Zato moramo biti drug do drugega nežnejši in sočutnejši. V tem obsojajočem svetu moramo biti prijazni, saj smo skupaj v tem “zosu”. Vsi namreč nosimo breme, ki ga pa težko nosimo sami.
Tudi sama sem kriva, tudi jaz sem kakšnega človeka kdaj zavrnila in ga izrezala iz svojega življenja, le da sem pozneje ugotovila, da se je ta človek bojeval z nečim težkim, zaradi česar sem takoj obžalovala, da sem se tako obnašala. Kajti ta oseba, ki sem jo odslovila, je nosila tovor, ki jo je od znotraj razžiral, jaz pa sem se distancirala, ker se nisem hotela ukvarjati z njo.
Moram biti boljša oseba. Ti moraš biti boljša oseba. Vsi mi moramo biti boljši ljudje!
Na tem svetu je veliko ljudi, katerih življenja so veliko težja kot tvoje ali moje. Obstaja tudi veliko ljudi, ki jim gre bolje, a to še ne pomeni, da je njihovo breme nepomembno. Konec koncev so bremena sorazmerna z ljudmi, ki jih prenašajo – kar je težko zame, je morda lahko zate, in obratno.
In to breme, ki ga nosimo, ni nesmiselno. Z njim ne zapravljamo časa. To breme nas uči, kako se umiriti v hitrem svetu in kako imeti vero, zaupanje.
Čeprav gremo v sebi, v družini, v razmerjih, skozi veliko stisk, s tem NIKOLI ne “zamudimo” stvari, ki so nam namenjene.
Težki čas bodo minili. Do takrat pa vsi pokažimo nekaj milosti. Bodimo prijazni do drugih ljudi, tudi do tistih, ki dobro prenašajo svoja bremena, saj morda za nasmehom skrivajo dejstvo, da je njihovo breme veliko in da so izčrpani!
