Miten päiväsi alkaa? milloin nouset ylös Mitkä ovat ensimmäiset ajatuksesi? Milloin nousen ylös? Yleensä ei ennen kuin herään (nauraa)... Minulla on vain tämä terve tapa. Haluan mennä heti aamulla cappuccinolle ja briossille mukavaan baariin meren rannalla ja si
Kako se začne tvoj dan? Kdaj vstajaš? Kakšne so tvoje prve misli?
Kdaj vstajam? Ponavadi ne, preden se zbudim (smeh) … imam pač to zdravo navado. Rad grem takoj zjutraj na kapučino in brioš v kakšen lep lokal ob morju in si vzamem čas zase, tako da lahko okušam, razmišljam, si oblikujem dan in razpoloženje. Sem rekel narobe, kajne (smeh)? Bi moral povedati, da takoj ko se zbudim, delam jogo in meditiram? No, sicer tudi to delam, ampak načeloma nisem nek jutranji tip.
Način tvojega življenja je bil včasih zelo drugačen, kot je sedaj …
Ni bil toliko drugačen, ne, samo navzven. Zunan ja oblika se vedno spreminja, tako in drugače. Je pa lepo, ko gledaš nazaj in vidiš, kako so nekatere stvari, ki so se ti zdele včasih absolutno neizvedljive, nemogoče in se jih nisi upal niti izustiti, postale del tvojega vsakdana. Na primer včasih sem bil absolutna ničla v telovadbi, kadil sem po dva paketa na dan. Ogromno omejtev sem imel. Danes si ne znam predstavljati, da ne bi bil šport del mojega vsakdana. In cigarete, prava groza (smeh)!
Velja pri tebi torej pravilo, da sprememba v glavi prinese spremembo navzven?
Kar imamo notri, pride vedno ven, če si to dovolimo. Marsičesa še ne vem, ampak nekaj pa zagotovo: človek lahko naredi čisto vse, vsak človek! Ampak preden nekaj postaneš, moraš to biti. To je vsa skrivnost. Moraš to biti v svojem notranjem svetu, da lahko to uresničiš v zunanjem. Ali potrebuješ za to um jogija ali genija? Mislim, da ne. Vse, kar rabiš, je pogum. To je vse. Včasih ga imaš, včasih ga pač nimaš …
Kdaj si začel prakticirati jogo in koliko časa jo že učiš?
Z jogo in podobnimi stvarmi se ukvarjam že od šestnajstega leta, učiti pa sem jo začel nekje pred osmimi leti.
Razvil si samosvoj stil joge, ki vsebuje dinamičnost, dihanje in je zelo drugačen od klasičnega pristopa, ki ga pozna večina.
Lahko rečem, da imam “življenjsko klavstrofobijo”, ne maram biti ukalupljen, stisnjen, dirigiran ali nadzorovan, kar dihati ne morem, ampak zares! In to je znak, ki mi pravi: ukalupil si se, ustavil si se, pojdi naprej! Zato je stil joge, ki ga učim, pač moj stil. Začel sem s klasično Hatha Yogo in sem jo čisto po naravni poti prilagodil svojim potrebam in vizijam. Dolgo let sem delal Tai Chi in ta element je tudi prisoten, kot so prisotni še elementi različnih plesov.
Kaj je bistvo tvoje vadbe in komu je namenjena?
Moj stil je oblika Vinyasa Yoge, zato sem jo poimenoval Power Flow Yoga. Hatha je moč ali sila, Vinyasa pa je zvezno, tekoče gibanje, tok … Položaji se prelivajo drug v drugega s tekočimi prehodi v skladu z dihanjem in gibanjem energije. Ker je ta oblika joge zelo fizična in dinamična, je sploh primerna za tiste, ki želijo učvrstiti in oblikovati svoje telo, izgubiti kilograme in pridobiti prožnost. Je tudi za tiste, ki imajo radi ples in gibanje. Nekateri mislijo, da je joga sproščanje, kot neka oblika avtogenega treninga, in pridejo prvo uro z odejo, v pričakovanju, da bodo lahko končno nemoteno ležali eno urico in pol … Z ogromnim veseljem jih moram razočarati (smeh).
Kakšna je tvoja vizija na tem področju, v katero smer jo razvijaš?
Enostavno si ne delam nepotrebnih težav. Če mi je nekaj všeč in če mislim, da spada zraven, da je v harmoniji z ostalimi elementi, to uporabim. Briga me, od kod prihaja in ali to smem. Bistvo je, da kar mi je všeč, da imam to svobodo. Poleg tega je videti, da je to všeč tudi drugim, kar je vedno lep občutek. Letos sem uvedel še Tribal yogo, ki je še bolj dinamična in poskočna, z elementi orientalnega plesa in z ritmom bobnanja v živo …
Drugi pomembni del tebe je ljubezen do glasbe. Lahko bi te opisala kot multipraktika na tem področju. Igraš na bobne, kitaro, violino, harmoniko in zelo lepo poješ. Si glasbeni samouk?
Glej, jaz nisem glasbenik. Nobenega instrumenta ne znam igrati zares dobro, nimam nobene šole in še tistih malih črnih madežev ne obvladam prav dobro, ampak to me ni nikoli ustavilo. Tudi v šoli sem bil edini otrok v zgodovini naše šole, ki ni smel peti v šolskem zboru, jaz sem si pa tako želel peti “Jugoslavijo” (smeh) … Ampak veš, kako je: če ne gre po tej poti, gre po drugi, kot pri Simpsonovih, kjer se epizoda nekje začne in potem se niti ne zavedaš, da pelje čisto drugam. Zdaj pojem in pravijo celo, da dobro pojem. Saj v bistvu ni pomembno, važno je, da jaz uživam v tem. Tako ali drugače delam glasbo že več kot dvajset let, od metala na začetku, pa glasbo za gledališče, etno, elektronsko, cigansko …
Kateri instrument imaš najraje in zakaj? Kakšno izražanje ti omogoča?
V bistvu je bil moj prvi instrument kitara, ampak se nisem mogel nikoli identificirati s tem instrumentom in postati pravi kitarist, tudi zato nisem kaj dosti napredoval. Zdaj mi veliko bolj prija igrati na tolkala in peti, saj je veliko bolj neposredno, manj preko umskega filtra, zato me bolj prizemlji in čisti.
In tvoja tretja strast so knjige. Katero trenutno bereš?
Ne gre prav za strast, nisem takšen človek (smeh). Gojim pa veliko naklonjenosti. Ena od teh je prav gotovo čitanje. Berem na tone knjig. Knjige, ki me sproščajo, stimulirajo in odpirajo … znanstveno fantastiko, kvantno fiziko, misterije, zgodovino – uradno in neuradno. Iz kupa knjig, ki jih trenutno berem, lahko izvlečem Lynne Mc Taggart The Intention Experiment – vpliv misli na materijo, in Sophie Kinsella The Secret Dreamworld of a Shopaholic – ta knjiga je zakon!
Če se prizemljimo nazaj. Kam najraje zavi – ješ, ko se začne oglašati želodec?
Evo, hrana je zelo pomembna zame. Najraje kar sam kuham, recimo kuskus z zelenjavo, falafel, tofu s sezamom … Drugače pa v Kopru zaidem v štorijo na najboljšo pico in v Kapitanijo na čokoladni brioš. To mi bo gotovo zagotovilo eno “rundo” zastonj v omenjenih lokalih (smeh).
