Včasih se prikradeš v moje misli in mi privabiš nasmeh na obraz. Še vedno nisem ugotovila, ali si bil namenjen za ljubezen ali bolečino, vendar si bil vsekakor lekcija. Lekcija, ki je bila lepa in boleča. Hvala ti!
Minilo je že več kot leto, dve, odkar sva bila zadnjič v stiku, in vsak dan je bolj očitno, da ne bova nikoli več.
Toliko besed je ostalo neizrečenih, toliko občutkov, ki niso bili nikoli razkriti. Nikoli se v bistvu nisva poslovila. Vse se je zgodilo tako hitro – v trenutku si bil najboljša stvar, ki se mi je kdaj zgodila, v naslednjem pa si postal razlog za mojo bolečino.
Želim si, da bi mi povedal, ko si se začel ohlajati. Želim si, da bi ti vse, kar sem zapisala, povedala na drugačen način. Iz oči v oči, da bi razumel. Čeprav mislim, da nič ne bi vplivalo na tvojo odločitev.
Tisti trenutek, ko si se odločili, da želiš oditi, je bil verjetno isti trenutek, ko ti moj obstoj ni bil več pomemben. Verjetno si mislil, ko sem ti pisala, da sem čudna, a nisem ti znala drugače povedati, da si se mi usedel v misli in srce.
Upala sem, da boš spoznal, da me pogrešaš, vsaj malce. In zato nisem želela nadaljevati svojega življenja in sem potrpežljivo čakala, da se vrneš. Če bi le vedela, da je bil tvoj odhod začetek novega, zelo razburljivega poglavja v mojem življenju, bi… To so le predvidevanja. In prav je tako, kakor je bilo.
Mogoče mi je bilo namenjeno, da pridem v tvoje življenje, da spoznam, da stvari niso vedno tako čudovite, kot se zdijo. Kajti preden sva naredila korak naprej, so bili dnevi, ko sva komaj čakala trenutke, da si pošiljava nežna, in kasneje vedno bolj spogledljiva sporočila. Sanjarila sva drug o drugem. Tam sva se ljubila. Tam sva bila popoln par.
Ko sem ti pokazala svojo negotovost, si spoznal, da nisem tako samozavestna, kakor si mislil da sem, in to je bilo to. To je bil najin konec.
Dvomim, da sva si bila kdaj enako všeč. Bolj, ko sem se ti približala, bolj se mi je zdelo, da si nekdo, ki sem ga iskala celo življenje. A bolj, ko si se mi približeval, bolj si si želel oditi. Tega nikoli ne bom razumela, obupala sem nad poskusi, da bi ti bila všeč.
Ne morem ti zameriti, da si izgubil zanimanje zame. Vendar ti očitam vse laži, ki si mi jih govoril vsakič, ko sem te vprašala, zakaj si postali tako oddaljen.
V tem času se je toliko spremenilo. Postala sva drugačna, saj zase vem, da si bil lekcija, ki je nikoli ne bom pozabila. Drugačna sem, modrejša, močnejša.
Ljubim – drugače.
Zdaj se mi zdi marsikaj neumno. Najino otroško obnašanje. Ignoranca, tišina in poplava besed. Oba sva bila prizadeta, ranjena in nihče od naju ni znal stopiti iz začaranega kroga. Želim si, da bi se vrnila v preteklost in izbrisala vsa prizadevanja, vsa sporočila, v katerih sem iskala pot do tvojega srca. Želela sem biti del tvojega življenja.
V meni si prebudil pozabljene občutke. Nisem več verjela, da mi bo še kdo tako všeč, kakor si mi bil, in da še lahko čutim takšno strast. Želela sem biti s teboj, čeprav te sploh nisem poznala. Nisem se več poznala. Bila sem nekdo drug.
Naučila sem se, da stvari niso vedno tako čudovite, kot se zdijo. Da to, kar sva imela, ni bilo tako posebno, kot se je zdelo.
Želela, sem si, da bi se še zadnjič srečala in pogovorila o tem, kaj je šlo narobe. V mojih mislih je bilo neskončno vprašanj brez odgovorov, in mislila sem, da… A na žalost sem bila edina, ki jo je prizadela tišina med nama.
A le do tistega trenutka, ko sem od sebe spustila misel nate. Ko sem končno dojela, da je tvoj molk pravzaprav odgovor na vsa moja vprašanja. Da ne glede na to, kaj bi naredila ali rekla, te to ne bi vrnilo.
Odšel si, ker je bila prava oseba že na poti k meni in si ji moral narediti prostor. Nisi bil moja oseba, ker če bi bil, bi našel pot do mene, do naju. Bil bi tu.
Zbogom dragi moj in srečno z njo, kdorkoli že bo.
