"Whataboutizem" ali efekt preusmerjanja pozornosti je komunikacijska taktika, pri kateri sogovornik na kritiko ne odgovori neposredno, ampak temo spelje drugam – najpogosteje s protiobtožbo. Gre za strategijo izmikanja, kjer ključna teza postane nepomembna, saj se razprava preusmeri na vprašanje: "Kaj pa oni, ko so storili isto?"
Kaj je whataboutizem? Če novinar na tiskovni konferenci vpraša ministra o slabem stanju v zdravstvu, pogosto sliši odziv, ki se glasi: “Zakaj pa niste nič rekli, ko so pred desetimi leti zaprli več klinik?” Namesto konkretnega odgovora dobimo vrnitev v preteklost in razpravo o starih aferah. Učinek tega je preprost, a učinkovit – občinstvo izgubi fokus, pogovor pa postane čustvena razprava o starih zamerah, ki ne ponuja nobenih rešitev za trenutno situacijo.
Mojstrsko orodje političnih spopadov
Politični diskurz je pravo gojišče “whataboutizma”. Ko aktualna vlada prejme očitke zaradi afere ali napak, lahko skoraj pričakujemo odgovor, ki bo spominjal na: “Prejšnja vlada je počela še hujše!“ S tem se politične elite izognejo neposredni odgovornosti in razpravo premaknejo na “tekmovanje” o tem, kdo ima daljši seznam napak.
Ta fenomen ni omejen le na politiko. Prisoten je tudi v družbenih razpravah na omrežjih, kjer uporabniki ob kritiki aktualnih dogodkov pogosto napišejo: “Se spomnite leta 2010, ko se je zgodilo enako?” S tem namesto soočanja z današnjimi problemi obujamo preteklost in s tem razvodnimo razpravo. Kar naenkrat je manj pomembno, kako rešiti težave, in bolj pomembno, kdo je prvi grešil.
Zakaj “whataboutizem” tako dobro deluje?
Razlog, zakaj ta taktika tako pogosto uspe, je preprost: ljudje imamo prirojeno potrebo po pravičnosti in primerjavah. Če nekdo omeni, da je nekoč druga skupina storila nekaj podobnega, to vzbudi občutek, da morda ni pošteno, da le ena stran odgovarja za svoje napake. Tovrstni izgovori nas zamotijo z močnim emocionalnim nabojem – spomnijo nas na krivice iz preteklosti, na zamere, ki so še sveže. Posledično se javnost razdeli na tabore, ki namesto argumentov za rešitev težave izkopavajo stare zgodbe.
Kako se izogniti igri “Kaj pa oni?”
Prvi korak pri premagovanju “whataboutizma” je prepoznati, da gre za trik, ki vodi stran od bistva. Ko sogovornik spremeni temo, je ključno, da ostanemo mirni in vprašanje vrnemo k izvirnemu problemu: “Vse to je zanimivo, vendar kako boste rešili aktualno težavo?” Pomembno je, da ne nasedamo čustvenim primerjavam, ampak vztrajamo pri dejstvih.
Ljudje pogosto mislimo, da bomo z močnimi protiudari premagali “whataboutizem”, a v resnici s tem igramo njegovo igro. Bolj kot čustveni odziv šteje umirjen in osredotočen odgovor. Z uporabo preverjenih informacij in jasnih vprašanj lahko ostanemo zvesti temi in ne dovolimo, da razprava zdrsne v zmedo.
Za boljši javni diskurz
Efekt preusmerjanja pozornosti nas uči pomembne lekcije o tem, kako enostavno lahko izgubimo rdečo nit pogovora. V družbi, kjer so razprave vse pogosteje razgrete in polarizirane, moramo prepoznati komunikacijske trike in se naučiti kritično razmišljati. Le tako lahko preprečimo, da bi pomembna vprašanja ostala brez odgovorov. Namesto da se vedno znova vračamo k vprašanju “Kaj pa oni?”, moramo iskati rešitve za vprašanje “Kaj lahko storimo zdaj?”
Ko bomo znali utišati glasove iz preteklosti in se osredotočiti na sedanjost, bodo razprave postale konstruktivne in usmerjene v spremembe. Takrat bo tudi politični prostor postal manj podoben dvoboju in bolj platformi za iskanje rešite