Oh, Brazilija, Copacabana, samba in bossa nova, eksotični okusi, gola telesa in nogomet. Sliši se že preveč pravljično, skoraj kičasto, kot da sledi scenariju kakšne telenovele, in če dežela neskončnih peščenih plaž res postane gostiteljica svetovnega prvenstva v nogometu, potem se splača potruditi in zabiti kakšen gol v nasprotnikovo mrežo, samo da si zraven.
Sicer se našim ”žogobrcarjem” ni ravno uspelo uvrstiti na največji športni mundial, so pa imeli priložnost zaužiti vsaj nekaj sladkosti te južnoameriške nogometne torte.
#185 – City Magazine par Magazine de la ville
V urugvajskem Montevideu so se namreč na prijateljski tekmi pomerili z južnoameriškimi prvaki, v Buenos Airesu pa jih je pričakala tekma z zvezdniško Argentino. In kako je nogometu uspelo tako hitro razširiti svoj krog »sladokuscev«, ki je postopoma osvojil vsak del družbe, vključno s tistim, najbolj upornim delom intelektualcev in elit, ki so vljudno prezirali dvaindvajset moških v kratkih hlačah, ki tečejo po travi, da bi prestregli okroglo ”stvar”? V bistvu, če malo pogledamo nazaj, je igra preprosta, namenjena množicam, depriviligirani razredi pa so lahko zelo hitro okusili radosti športa, brez pretiranih, drastičnih pravil. Nogometni jezik je tako z nadzvočno hitrostjo postal univerzalen, okrogla strast za igro pa preprosto najbolj priljubljen šport par excellence ali, kakor bi rekel eden izmed francoskih filozofov, da je postal novi opij za ljudstvo, ki se je preprosto moral zgoditi. Kjer pa je množica, tam so tudi denar, finančne špekulacije, stave, mediji, mešetarjenja z igralci … in, kako ironično, zadaj, za vsem bliščem okroglega športa, zopet stojijo elite, ki si na nekonvencionalen način pridobivajo zmagoslavje. Kakorkoli že, nogomet je več kot šport, je posel, je moda, je kult, je znanost, je jezik, estetika, trend, usoda in vprašanje identitete. In če smo že pri slednjem, ugotavljanju posameznikove pripadnosti, si upam trditi, da dandanes razumevanje sveta nogometa in njegovo družbeno razsežnost narekuje vprašanje poistovetenja z glavnimi akterji, kot sta Messi ali Ronaldo, oziroma, kdo je lepši, kdo je boljši … Jaz se sicer ne bom pretirano ukvarjala s tovrstnimi polemikami, vem pa, da torkovi večeri odslej ne bodo več rezervirani za nadaljevanko Pesem ptic trnovk, kot to še velja za marsikatero drugo privrženko nežnejšega spola. Naenkrat bo to edini čas, vsaj v povprečnem slovenskem gospodinjstvu, ko se nihče ne bo prepiral za TV-daljinca in ko bodo vsake toliko časa »padali ven« komentarji, kot so »ohhh, goool, neee«, pa vprašanja v stilu, »kaj za vraga sploh pomeni offside«, in trditve, »ta nogomet ima res čisto neumna pravila, nič zahtevno, po moško, kotaleča se žoga je kot avto na cesti, če vidiš zeleno, je akcija, rumeno je opozorilo, rdeče pomeni stop, enajstmetrovka je varnostna razdalja, »aut« si zletel s ceste, kót je slepa ulica, gol pa parkiranje« … preprosto, le vozniki so bolj kot “babe” za volanom, ki manevrirajo po napol praznem parkirišču trgovskega centra, da bi svoj konjiček čim bolj idealno približale simuliranemu boksu iz belih črt, navsezadnje pa vsi res ne morejo voziti čez ovinke tako kot Messi. Torej, pripravite se zdaj, mesec dni vsakdo lahko živi svojo strast do nogometa, kot želi._
