Osvajalci festivalskih kotičkov širom sveta ... Vas mika, da bi kot pustolovci v romanih osvajali vse kotičke sveta … bili del velikih dogodkov, predvsem pa del družbe, ljudi, popotnikov, umetnikov, somišljenikov, ki se za kratek čas zlijejo v nepregledno množico raznovrstno govorečih ljudi, a z istim ciljem, ki sledi tendenci videti, slišati, okusiti, spoznati, učiti, odkriti in nenazadnje doživeti nekaj, kar bi nas kot sanje poneslo v drug svet.
Le bon festivalski popotniki že vedo, o čem govorim, mogoče bi sami pridali še kakšno besedo ali dve več, a na koncu bo vendarle ostala samo ena beseda, ki se ji reče “druženje”. Množica, ki se zgrne na festivalske dogodke, (ne) razmišlja o politični pripadnosti, o verski usmerjenosti, ni rasistična, še manj ksenofobna, je odprta, igriva, otroško vedoželjna, brezskrbna, sanjava, samosvoja, a hrati vodljiva, a le takrat, ko jo vodijo musique, umetnost, igra, literatura, znanost, kulinarika, praznovanje … Vsaka država se lahko pohvali z nešteto festivali, tudi pri nas je tako, le mi se moramo odločiti, kam nas bo tokrat popeljal naš festivalski pohod. Možnosti je veliko, število edinstvenih umetnikov za vse sladokusce kar raste , pa tudi festivalskih “disciplin”, ki si želijo, da odkrijemo svoje talente. In kaj lahko sploh ostane neznanega za nas, velike festivalske osvajalce, ki se nam festivalski duh že pošteno zažira pod kožo …? Vsako leto je vsak festival zase popolna neznanka, četudi smo nekje že bili, nas vedno znova vleče nazaj in vedno je drugače – atmosfera, ljudje, vreme, odrske luči, scena, nastopajoči … Tudi na filmski festival v francoski Cannes nas z uradnim plakatom zopet vabi Ingrid Bergmann, tokrat sicer brez družbe Caryja Granta, in tudi letošnji festival bo povsem drugačen od tistega izpred dvaindvajsetih let. Kakorkoli že, festivalska rdeča nit ostaja, in ta je preplet človeka, njegove maske, igre oziroma njene interpretacije, vpete v odsev trenutnih družbenih razmer. A nekaj se bo vedno obdržalo kot stereotipno: da so veliki festivali z neopisljivim zvokom namenjeni množici ljubiteljev elektronske glasbe, da so metalski festivali prepolni vedno prijaznih in še bolj nežnih metalcev, ki so po vsej verjetnosti bolj čustveni od obiskovalk, ki se navdihujejo na festivalih rož, da festival kulinarike in dobre vinske kapljice ponavadi obiščejo največji ‘’požeruhi’’, da se festivala čokolade raje od otrok udeležujejo njihove mame … Nič ne de, stereotipi gor ali dol, rock festivali bodo še vedno gostili karizmatične in ekscentrične rockovske “superstarje”, njihove “groupies” bodo vsako leto večale starostno razliko, za nas, navadne smrtnike, pa bodo strast z odra dopolnili zvezde na nebu, dežna pelerina v nahrbtniku, sončna očala na nosu, skuštrani lasje, umazane hlače, klobuk na glavi, dvignjeni palec na roki in prepotovani kilometri. Zdaj pa hitro, kot pravi naša reportaža, razgrnimo festivalski zemljevid, kajti pot za odkrivanje novih festivalskih obzorij zna biti vroča in dolga.
