Za svoj trideseti rojstni dan se je Dejan Glavnik dokončno odločil: s kolesom okrog sveta. 22. aprila 2006 se je v spremstvu prijateljev odpeljal iz Slovenije in po svetu vandra še danes. Trenutno se nahaja nekje na Balkanu in 22. julija se po petih letih in treh mesecih vrača domov. In to z istim ...
Za svoj trideseti rojstni dan se je Dejan Glavnik dokončno odločil: s kolesom okrog sveta. 22. aprila 2006 se je v spremstvu prijateljev odpeljal iz Slovenije in po svetu vandra še danes. Trenutno se nahaja nekje na Balkanu in 22. julija se po petih letih in treh mesecih vrača domov. In to z istim kolesom!
S kolesom po svetu in to za več kot pet let. Kaj se mora v človeku premakniti, da pade takšna ideja?
Bolj kot ideja je bila pot okoli sveta zame ”sanje”, saj sem o tem razmišljal že ob mladosti, ko sem pri enajstih letih začel kolesariti. Po dolgem življenjskem obdobju, ko sem dan za dnem postajal vse večji ”work’o’holic” sem spoznal, da to ni način življenja, v katerem uživam in da je nekaj potrebno spremeniti. Za svoj trideseti rojstni dan sem se odločil sanje uresničiti.
In si se s kolesom odpeljal v svet. Kako te je vodila pot?
V prvem letu sem kolesaril po Evropi vse do Nord Kappa. Sledila je Aljaska in avgusta 2006 sem pričel etapo PanAmerikana, dolgo 23.000 kilometrov, vse do Argentine. Tja, na konec sveta sem prispel po enem letu in pol. Sledili sta Nova Zelandija in Avstralija, pa najprej v Indonezijo in ostale azijske države, v Nepal, Pakistan in Indijo, na Arabski polotok in v Afriko. Konec poti bom kolesaril preko Bolgarije, Grčije, Albanije in držav bivše Jugoslavije. Na Hrvaškem se mi bodo pridružili prijatelji in skupaj z njimi se vračam domov.
Po mnogo letih. Česa se najbolj veseliš ob prihodu?
Domotožja nisem imel nikoli in stvari, ki bi jih pogrešal pravzaprav ni, saj na poti vedno najdeš nekakšne nadomestke, ki so še bolj zanimivi. Največkrat pomislim na svoje najbližje in veselim se snidenja z nečaki, katerih dveh sploh še nisem nikoli videl.
Če se vrneva nazaj v svet. Kako poteka potovanje- so države in časovni okvir vnaprej začrtani?
Nikoli na poti nisem imel določenih poti in ”timinga”. Tako je najbolje, saj nikoli nisem obremenjen in se zanašam le na svoj instinkt. Prvič sem se za datum povratka v Slovenijo odločil šele pred dobrim mesecem.
Kako poteka življenje na cesti?
Pot je dolga in mora postati tvoj način življenja. Prvo leto kolesarjenja sem se nekako lovil in nisem znal najbolje povezati kolesarjenja z avanturo potovanja. Ob spoznanju, da so doživetja pomembnejša od kolesarjenja, sem kolo sprejel kot način prevoznega sredstva in ne glavno nit mojega potovanja. Šele potem sem na poti pričel zares uživati.
Kje si se soočal z najbolj ekstremnimi razmerami?
Patagonija je tista, ki je pustila najbolj ekstremen pečat na moji poti. Več kot mesec dni sem kolesaril proti vetru, ki je v času južnega poletja vedno močan in piha iz smeri Antarktike. Nizka povprečna hitrost, ki je včasih primerljiva s hojo ne ubija le fizično, pač pa tudi psihično. To je bil življenjski test psiho fizične pripravljenosti številka ena!
Katera država je najbolj in katera najmanj prijazna do kolesarjev?
Najmanj prijazne države so tiste, kjer je kolesarjenje tabu in vozniki niso vajeni kolesarjev na cesti. Združeni arabski emirati so prava nočna mora vsakega kolesarja. Tiste epske kolesarske države pa so bile zame Mongolija, Kanada, Aljaska in Namibija, ker si na cesti in kolovozih praktično sam, brez nevarnosti cestnega prometa … le jaz in čudovita pokrajina.
Po toliko letih na cesti so nesreče najbrž neizogibne. Na blogu si zapisal, da te je nesrečna situacija ujela v Nepalu. Kaj se je zgodilo?
Tri dni po prečkanju najvišjega prelaza 5416 m visoko v Himalaji sem zaradi neprevidnosti padel osem metrov globoko po skalovju. Kolesarka čelada mi je rešila življenje in se zaradi nekaj zlomov sploh nisem preveč obremenjeval, saj sem bil trdno prepričan da bom kmalu spet sedel na bicikel in nadaljeval pot. Imel sem pravo srečo v nesreči.
Kateri spomini pa so tisti, ki jih najraje obujaš?
Spominov je toliko, kolikor dni sem preživel na poti in kolikor ljudi sem srečal. Najlepši spomini so tisti spontani nasmeški, radovedne oči in prijazni ljudje.
Kakšna pa je tvoja trenutna statistika?
Prevozil sem preko 114.000 kilometrov, obiskal 82 držav na šestih kontinentih, 42 krat flikal zračnice in zamenjal 8 verig na kolesu. Kolesaril sem najvišje na nadmorski višini 5416 metrov v Himalaji in se ”cvrl” pri 52 stopinjah v Pakistanu.
Je po 82 državah ostala še kakšna neraziskana želja?
Držav, kamor si želim je ostalo še za dve potovanji okoli sveta. In Zahodna Afrika je nedvomno na prvem mestu! Avantur, o katerih razmišljam je nešteto, a bo za realizacijo potrebno počakati vsaj leto dni … Zagotovo pa bom potoval še ogromno.
Več zanimivosti o Dejanovi poti na:
