Kočevski Gozd et Kolpa – une touche un peu différente

Romanskega izvora sta v gradu visoka hiša ali palacij in Dalmatinova kapela. Le-ta je dobila ime po znamenitem protestantskem piscu Juriju Dalmatinu, ki je prevajal Biblijo v slovenski jezik prav na Turjaškem gradu. Danes pa se je razen z ogledom notranjosti gradu mogoče vrniti v zgodovino tudi z ogledom viteških iger ali udeležbo na lokostrelski delavnici. A ne zadržujmo se predolgo v preteklosti, saj je edino sedanjost tista, ki jo lahko živimo, zato nadaljujmo z našo potjo naprej do središča Bele krajine – Ribnice. Ko se pripeljemo v mesto, že od daleč zagledamo njegovo znamenitost, ribniško farno cerkev z značilnima zvonikoma, ki sta zgrajena po načrtih Jožeta Plečnika. Nato od bližje spoznajmo več kot 500 let staro tradicijo izdelovanja suhe robe, ki se je ohranila vse do sedaj. Bogato zbirko si lahko ogledamo v muzeju v ribniškem gradu. Če pa se želimo prepričati, katere spretnosti so potrebne za dobrega rokodelca, se dogovorimo z mojstrom Andrejem Lovšinom, ki nam bo v svoji delavnici pokazal, kako nastanejo kuhalnice, kladiva, deske za rezanje in drugi leseni pripomočki. Lahko pa se zgodi, da nam pogled na kuhalnice in zajemalke ter druge gospodinjske pripomočke spodbudi željo po slastni malici ali zgodnjem kosilu, zato nam v Gostilni Pri Pildarju radi postrežejo z izborom domačih jedi. Med njimi so hišne specialitete, kot na primer golaž, vampi, koline ali divjačina, za posladek pa nikakor ne smemo zamuditi njihove domače potice ob kozarčku domačega vina.

Pragozd in divjad
Ravno prav podkrepljeni nadaljujmo naprej do najbolj ohranjenega naravnega predela Slovenije kot tudi Srednje Evrope, Kočevja, kjer se nam ponuja raziskovanje njegove skrivnostne pokrajine. Le-ta je prepredena z gozdnimi pogorji, ki so še pred stoletjem samevali kot neprehoden pragozd in nekaj tega se je ohranilo še danes. Mogočna drevesa se dvigajo do 50 metrov visoko, merijo meter in pol v premeru, nosijo do 50 ton lesne mase in so stara 500 in več let. V njihovem zavetju prebivajo medvedje, volkovi, risi, divje svinje, jeleni in druga divjad. Prav tako je živahno v podzemnih jamah, kjer živi mnogo redkih živalic, med njimi tudi človeška ribica. Tisti, ki se ne bodo zadovoljili le s tem opisom in so dovolj pogumni, da se bodo o pestrosti kočevskega gozda prepričali na lastne oči, se bodo podali na eno izmed mnogih gozdnih poti in pazili, da ne razburijo katere od tam živečih živali. Drugi bomo več o bogastvu gozda izvedeli v Pokrajinskem muzeju Kočevje, ki je odprt od ponedeljka do petka od 8. do 15. ure in nam za od 2 do 3 evre ponuja ogled arheološke, etnološke, zgodovinske in umetnostno-zgodovinske zbirke ter druge gostujoče razstave.

Topla kopel in magične poslikave
Po razburljivem raziskovanju nas lahko ohladi le skok v reko Kolpo, dolgo 292 km, kjer kar 113 km državne meje med Slovenijo in Hrvaško poteka po njenem toku. Reko odlikujejo čista voda, naravno ohranjena struga, številne brzice in prodišča, zato je raj za čolnarjenje, ki ga organizirajo različna društva in turistične agencije. Med njimi je tudi podjetje Kolpa Adventures, ki v svoji organizaciji ponuja pester izbor različnih dogodivščin. Med najbolj privlačne vsekakor spada robinzonsko čolnarjenje, kjer se za tri ali štiri dni (za približno 32 ali 50 evrov na osebo) preprosto prepustimo naravi, s seboj vzamemo le spalno vrečo, šotor in ležalno blazino ter taborimo in jemo v naravi ter uživamo v nepredvidljivih dogodivščinah, za katere poskrbi Kolpa. Prav tako je njeno razgibanost in lepoto mogoče občudovati preko pohodništva, ribolova, piknika ali kolesarstva, saj aktivnosti na njenem rečnem bregu nikoli ne zmanjka. Pred nami je še naš zadnji cilj, najjužnejša točka Slovenije, ki je v Kotu pri Damelju, in štiri najbolj skrivnostne jame Bilpe, ki ležijo na meji z občino Kostel. Od njih je najbolj znana četrta, ki so jo odkrili šele leta 1983, njene stene pa so poslikane s številnimi človeškimi, živalskimi in vraževernimi liki. S stropa pa visijo družine netopirjev, zato je nemogoče, da bi ob obisku ostali ravnodušni. In ta občutek skrivnostnosti in magičnega nas spremlja še celo pot proti domu, pa čeprav ne verjamemo več v pravljice.