La librairie parisienne emblématique Shakespeare and Company fête ses 100 ans

Na svetu je ni knjigarne, ki bi se lahko kosala s pariško Shakespeare and Company. Années 1919 jo je na 12 rue de l’Odéon odprla ameriška izseljenka Sylvia Beach. Do druge svetovne vojne je veljala za literarno oazo in za založnika s svojimi pravili – bila je namreč edina, ki je v celoti objavila Uliksesa Jamesa Joycea, ko ga nihče drug ni hotel. Leta 1941 so jo zaprli Nemci, Sylvia pa je bila poslana v internacijo. Ernest Hemingway naj bi prišel v knjigarno po osvoboditvi Pariza in osebno napovedal, da jo bo vnovič odprl, a se to nikoli ni zgodilo. Vsaj ne na isti lokaciji ali z istim lastnikom. V 50. letih prejšnjega stoletja je Sylvia uradno ime knjigarne zapustila Georgeu Whitmanu, ta pa je po njeni smrti svojo takratno knjigarno Le Mistral preimenoval v Shakespeare and Company. Novi dom je tako dobila le streljaj od znamenite katedrale Notre-Dame (37 rue de la Bûcherie), kmalu pa postala najslavnejša knjigarna na svetu, saj so se tam v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja zbirali literati beatniške generacije. Po smrti Georgea Whitmana je knjigarno prevzela njegova hči, Sylvia Whitman (ime je dobila po prvotni lastnici).

Dom slavnih pisateljev in umetnikov

Pod vodstvom Sylvie Beach je bila knjigarna dom izgubljene generacije, pisateljev in umetnikov, ki so želeli zbežati od grozot prve svetovne vojne. Številni, kot sta F. Scott Fitzgerald in Ernest Hemingway, so v knjigarni tako našli sorodne duše. Pod vodstvom Georgea Whitmana je knjigarna sprejela novo generacijo pisateljev, med drugim z Allenom Ginsbergom, Henryjem Millerjem, Anaïs Nin in Rayjem Bradburyjem. William S. Burroughs naj bi tam proučeval Whitmanovo zbirko medicinskih učbenikov za svojo knjigo Goli obed in jo, še preden je bila dokončana, v knjigarni tudi bral. Danes boste verjetno zasledili, da tam bralne večere prirejajo Zadie Smith, Martin Amis ali Philip Pullman.

V knjigarni lahko prespite

Pod Georgeem Whitmanom so nadobudni pisci več noči prespali na manjših posteljah po knjigarni. Sam je te ljudi imenoval “tumbleweeds” (suho rastlinje, ki ga veter prenaša sem in tja), saj so se valjali sem in tja ter upali, da napišejo svoje najboljše delo. “Tumbleweeds” so vedno dobili brezplačno prenočišče za eno noč, a le, če so bili pripravljeni nekaj ur na dan vložiti v pisanje, če so vsak dan prebrali eno knjigo in če so napisali enostransko avtobiografijo. Ethan Hawke je eden izmed okoli 30 tisoč ljudi, ki so dobili to priložnost. Ko je kot 16-letnik prispel v Pariz, je tam preživel šest dni.