Mark Kawano, ancien designer d'Apple, dévoile quatre mythes sur le design d'Apple

Pomme v svetu mobilnih naprav postavlja oz. narekuje les tendances. Njegovi dizajni so kot modne zapovedi za ostale ponudnike. A čeravno vsi vemo, kako izgledajo njihovi produkti, zelo malo vemo, kako poteka proces nastajanja. Do sedaj so bila večinoma to le ugibanja, vse kar je bilo servirano je bilo skrbno odmerjeno in precejeno skozi applovo PR sito. No, vedno pa iz Appla ne poletijo zgolj ”cenzurirani” projektili, nad kakšnim tudi izgubijo nadzor in ko ta odjekne, odjekne toliko bolj. Apple nam je dal en griz, a mi želimo več. Lepljenka, ki je nastala iz ugibanj ni več dovolj. Iz drobtin ne moreš več nazaj sestaviti kosa kruha.

LIS LE ŠE: Applova pametna ura iWatch prihaja 9. septembra!

Preden je Mark Kawano établi Storehouse était sedem let Applov oblikovalec. Sprva je bdel nad aplikacijama Aperture et iPhoto, kasneje pa postal ”mesija” zunanjih razvijalcev iOS aplikacij, ki jih je varno vodil v Sveto deželo Appla. Sedem let skominov, ki so se razpenjali čez prelomne trenutke, ko je Apple lansiral iPhone in je nastal ”veliki pok”, ki je rodil aplikacijsko vesolje, je Kawana naredilo za pravega sogovornika o tem, kaj Apple je in kaj Apple ni na področju oblikovanja.

Mit 1: Apple ima najboljše oblikovalce

V svetu, ali pa vsaj med Applovimi ovčicami, vlada prepričanje, da je Applov dizajn (naj)boljši, (naj)lepši, (naj)bolj seksi in (naj)bolj uporabniku prijazen. Kako to? Gibanje v krogu oblikovalcev iz podjetij, ki prihajajo iz lestvice Fortune 500, je Kawanu dalo globlje razumevanje te ”zapovedi”. Sam pravi, da ni toliko ključ v samih dizajnerjih, kakor kako Apple operira. Proces nastajanja je vedno en sam organizem, sistem, ki diha kot eno in kjer oblikovanje in inženiring delujeta z roko v roki. Tega v Apple ni prinesel kak direktorski mandat, npr. mandat Steve Jobs, to je mandat, ki je vgraviran v kožo podjetja in ni vezan na kult oz. osebo. Dizajn je rotor generatorja. Ni res, da ima Applov kampus v Cupertino (Kalifornija) magično moč, je samo prostor, kjer imajo oblikovalci proste roke in se jim ni treba komolčiti za svoje ideje. Tu je dizajn ”moralna avtoritete”, ne absolutist, ki si vse podredi. Kar dela razliko je, da pri Applu izhajajo iz njega in tako npr. tehnične težave ne posegajo v njegovo formo, kot je to navada drugod.

Mit 2: Applovih oblikovalcev se ne da prešteti

Za tako velik sistem, kot je Apple, bi pričakovali na tisoče oblikovalcev, a resnica je, da jih le okoli 100, kar je v rangu Facebook, a relativno malo v primerjavi s tisoč Googlovimi. Kawano pove, da pozna vsakega osebno, kar je verjetno eden od ključnih razlogov za uspeh in povzema prejšnji mit. Poleg tega Apple skoraj nikoli ni zaposloval oblikovalskih specialistov. Vsak je ”deklica za vse”, zadolžen bodisi za ustvarjanja ikon ali kreiranja novih vmesnikov in vse vmes. K sebi je vabil predvsem razvijalce z afiniteto do dizajna, kar je omogočalo, da so se ekipe, ki so delale na projektu srečale v isti točki. Ko je bil Apple še manjši, je imelo tovrstno organizacijsko tkivo še toliko večji smisel, ki pa ima danes žal nekaj ”metastaz”, saj je Jony Ive, legenda med oblikovalci, sedaj pa tudi glava Applovega softwara, pri redizajnu iOs sedmice v uigrano ekipo pomešal igralce za trženje. Sedaj so ti skupaj v jarku z oblikovalci in inženirji, kar je lahko začetek konca ali pa vsaj velika cokla za inovacije, ki izhajajo prav iz dizajna.

Mit 3: Pri Applu je vsak detajl skrbno načrtovan

Kljub temu, da je na trgu veliko število produktov, ki so se po dizajnu močno približali Applu, pa temu še vedno uspe de se démarquer. ”Keč” je v detajlih, posebej tistih, ki se tičejo uporabnosti. Primer. Ko vtipkate napačno geslo, se pasica za geslo zatrese. To so bonbončki, ki osladkajo uporabnikovo izkušnjo in naredijo ključno razliko, čeprav gre za drobnarije. A to je tako kot življenje, na koncu največ štejejo drobni trenutki, tisti, ki so se morda tedaj zdeli nepomembni. Vse te mini inovacije pa ne nastanejo zlahka. Nemogoče jih je namreč ustvariti ko nad tabo visi Damoklejev meč v obliki skrajnega roka (deadline). Applovi snovalci ponavadi do idej pridejo v prostem času, ko niso neposredno vpeti v delovni proces in ponavadi na njih, kot kokoška na jajcih, sedijo toliko časa, da se ta izležejo la voie naturelle. Če forsiramo in jajce (beri idejo) postavimo pod luč in želimo prehitevati dogodke (beri se držati rokov), potem imamo nekaj, kar pride in gre. Tako pa te ideje počivajo, se cedijo skozi čas in različne procese nastajanj, opravljajo nenapovedane teste, in ker zanje vedo vsi, so kadarkoli na uporabo da vskočijo in rešijo situacijo. Toda, kot pravi Kawano, če mislite, da Apple skriva velik trezor idej, se motite. Stvar je precej bolj bohemska, saj se širi s pomočjo ustnega izročila, kar ljudi ”prisili”, da med sabo sodelujejo. Edini prostor torej, kjer ideje so, je zadnji del možganov.

Mit 4: Strast in vnema Steva Jobsa je uslužbence plašila

V Applih kuloarjih je krožil conseil, da mora oblikovalec vedno izbrati stopnice in ne lifta, ker če tam sreča Jobsa, ga bo ta vprašal kaj počne in zgodita sta se lahko le dve stvari: 1. lahko se mu bo njegovo delo zdelo obupno in ga bo odpustil, ali pa 2. mu bo projekt J'aime ça in bo moral zaradi njega v slovo pomahati nočem, vikendom in dopustu. Resnica ni daleč od tega, vendar je treba vedeti, da so v Applu uspeli tisti, ki so pozdravili Jobsovo strast in zanos in so postali eno s produktom na katerem so delali in eno s kupci. Veliko jih je žrtvovalo vikende, a mnogi so se pritoževali češ da to ni équitable. Toda, tako Kawano, niso videli, da je cena, ki jo plačujejo za to, v resnici pravična, saj je poplačala vse uporabnikove želje in potrebe. Applov produkt je pač večji od posameznika. Zaradi tega pristopa so Jobsa velikokrat kritizirali, a vse kar je želel je najboljši izdelek, isto pa je pričakoval tudi od svojih zaposlenih, zato ni razumel niti toleriral ljudi, ki niso bili pripravljeni dati osebnih interesov na Applov žrtvenik.