Asja Grauf. Flûtiste, professeur, amoureux de l'art et du mouvement. Elle est amoureuse de l'été et des journées chaudes, qu'elle préférerait avoir toute l'année. Il participe à divers projets musicaux, artistiques et théâtraux. La partie musicale des Bibliothèques dans le cadre du programme Canopies a été...
Asja Grauf. Flavtiska, učiteljica, ljubiteljica umetnosti in giba. Zaljubljena je v poletje in tople dni, ki bi jih najraje imela skozi vse leto. Sodeluje pri različnih projektih, tako glasbenih, umetniških kot gledaliških. Glasbeni del programa Knjižnice pod krošnjami je bil njen izbor, izpod njenih prstov je nastala glasba za lutkovne predstave, raziskuje prosto glasbeno improvizacijo … Čeprav je klasično izobražena flavtistka, se žanrsko ne omejuje in pri svojem glasbenem ustvarjanju raziskuje široko zapuščino svetovne glasbene umetnosti.
Kako si se spoznala s čarobnim svetom flavte?
Že kot otrok sem začela hoditi v glasbeno šolo in kot vsako dekle sem si želela učiti klavirja. Ker ga nismo imeli doma, so mi v roke potisnili flavto. Zelo priročen inštrument, ki ga lahko nosiš povsod s seboj. Tekom let sem ugotovila, da so mi po zvoku morda celo bližje godala, a sem se s svojim inštrumentom že zelo zgodaj spoprijateljila. Flavta je postala del mene, mojega glasbenega izraza.
Se je čez leta način igranja flavte spreminjal in kako?
Skozi tisočletja se je flavta spreminjala. Dobivala je nove oblike in imena. Tako se je iz preproste pastirske piščali razvila v sodoben inštrument, narejen iz plemenitih kovin – srebra, zlata, platine. V 14. stoletju je v zapisih prvič omenjena prečna flavta, ki je bila lesena. Zvok flavte je bil zaradi tega popolnoma drugačen. Pred tem so se igrale predvsem kljunaste flavte. V baroku se je flavta uveljavila kot solistični in orkestrski inštrument. Za 18. stoletje lahko rečemo, da je zlata doba flavte. Veliki glasbeni ustvarjalci te dobe, kot so Bach, Telemann, Händel ter mnogi drugi, so dali flavti pomembno literaturo. Bistvene spremembe v konstrukciji flavte so prišle s sistemom zaklopk, ki ga je leta 1832 uvedel Theobald Boehm. Odprle so se različne možnosti izvajanja. Zvok je postal prodornejši in močnejši.
Flavto lahko slišimo v vseh glasbenih zvrsteh. Od klasike prek jazza do rocka … Se igranje flavte razlikuje pri klasičnem koncertu ali v etno skupini?
Tehnika ostaja ista. Igranje se spreminja zgolj v barvi tona in v tem kaj posameznik igra. Vsak izvajalec pa to barvo raziskuje sam. Obstajajo sodobne tehnike igranja za nove zvočne slike. Od posameznika je odvisno, kako se bo njegova glasba slišala v dani kompoziciji, naj si bo klasika, etno ali heavy metal koncert. Del svoje osebnosti, počutja lahko privabimo na plano z uporabo določene tehnike ali prijema.
Sama se veliko izpopolnjueš pri različnih učiteljih doma in v tujini. Kateri ti je ostal najbolj v spominu in zakaj?
V Grožnjanu na poletni šoli sem srečala kolumbijca Gasparja Hoyosa. Že njegova prezenca, osebnost in način podajanja glasbe so bili razlogi, da me je prepričal. Predvsem pa je tu pomembna energija, s katero se profesor približa učencu. Z nekaterimi profesorji si si bližje, ker vzbudijo nekaj, kar vidijo v tebi, sam pa do te točke v glasbenem razvoju še nisi prišel. Je vzajemen odnos, saj tudi kot učenec učitelju marsikaj daš.
Tudi sama si učiteljica. Kakšno metodo učenja ubiraš s svojimi učenci?
Otroku želim približati glasbo na njemu razumljiv način. Kot odrasli glasbo doživljamo na popolnoma drugačen način. Seveda je podajanje neke glasbene snovi odvisno od tega, koliko je učenec star. Metoda po šoli Edgar Willems se začne z glasbenim uvajanjem že pri štirih letih. Otroci skozi vodeno igro razvijajo glasbene sposobnosti in osnovna glasbena znanja. Otrokovo pozoronost usmerimo k zaznavanju zvoka oziroma slišanega. Včasih se mi zgodi, da se ljudje med seboj pogovarjamo, a se sploh ne slišimo. Že pri vsakdanjih situacijah je tako, kaj šele v glasbi. Želim, da se moji učenci naučijo izražati skozi glasbo, ne da se zgolj naučijo pesmi na pamet. To je proces, ki se ga človek ne more naučiti čez noč in traja celo življenje.
Kako se improvizirana glasba razlikuje od klasične glasbe?
Večina mojstrov klasične glasbe, kot je Bach, so ogromno improvizirali. Zapisi so se začeli pojavljati zaradi tega, ker so imeli željo, da so lahko drugi izvajalci izvajali njihova dela. Improvizacija je del procesa nastajanja velike glasbene umetnine. Dobro improvizirati ni lahko. Recimo pri prosti, nežanrski improvizaciji se moraš po navadi uskladiti z ostalimi glasbeniki na odru. Nikoli ne veš, kaj bo nastalo. Poskusiš nekako plavati v zvočnem morju, ki nastane.
Se ti je v letih nastopanja pripetila kakšna grenka izkušnja?
Kot otrok sem imela grozno izkušnjo nastopanja, ko so mi možgani čisto zablokirali. Vadila sem dneve in dneve, ure in ure, na koncertu pa se preprosto nisem spomnila not. Začela sem še enkrat in se znova ustavila na istem mestu. Te občutke je težko opisati. Nastopa nisem dokončala in takrat se mi je zdelo, da bo konec sveta. A naučila sem se pomembne lekcije. Začela sem se učiti melodijo s harmonijo in ne zgolj notnih zapisov. Morda me je prav ta izkušnja oblikovala v glasbenico, ki sem danes.
Na kakšnih koncertih te lahko ujamemo kot poslušalko?
Zelo rada imam koncerte. Glasba v živo se me vedno dotakne na poseben način. Je trenutek, ki ga kot posameznik deliš z drugimi ljudmi v nekem prostoru, in ni važno, ali si poslušalec ali izvajalec. Zanimajo me skoraj vse glasbene zvrsti. V začetku poletja me je znova navdušila Maria João v Križankah, nepozaben je bil koncert Marca Ribota v Menzi na Metelkovi, in če že toliko govoriva o flavtah, božanski koncert italijanskega flavtista Maria Carolija. Veliko hodim tudi na koncerte mojih prijateljev, ki so tudi glasbeniki, saj se mi podpora njihovemu delu zdi pomembna, hkrati pa se tako tkejo vezi, ki lahko porodijo tudi glasbeno sodelovanje.
