"Il vaut mieux avoir aimé et perdu que de ne jamais avoir aimé du tout." –Alfred Tennyson
Ponavadi v odnosih preveč pričakujete od ljubezni. V mislih si slikate podobe, ideje o romantični zgodbi, ki bi se naj v trenutku spremenila v neskončno ljubezen z osebo, o kateri razmišljate. V njih si vrtite romantičen film, kako naj bi bila videti vajina ljubezen, kako naj bi se razpletla ter nestrpno čakate, da se bo vse to uresničilo.
In potem pride ljubezen. Mogoče vas zajame v trenutku in jo je nemogoče prezreti. Morda pride tiho in vas preseneti, ko jo najmanj pričakujete. Ljubezen se je naselila v vas, toda vi namesto, da bi dovolili sreči in zaljubljenost, ki ste ju čakali tako dolgo, da vas preplavita, ste poleg njiju povabili v odnos tudi strah in pričakovanja, ki vas v mislih nenehno sprašujeta, ali ste se pravilno odločili. Ali je ta oseba resnično tista, s katero bi morali biti? Ali bo ob vas in vas imela rada, kakor boste imeli radi njo?
Vaše ranjeno srce in misel, da bi se nekomu popolnoma odprli, da bi nekomu dovolili, da vas ponovno prizadene, da zopet občutite bolečino, v vas vzbuja dvome, še posebej, ker ne veste ali bo vajin odnos trajal ali bo le začasen. Misel, da bi se prepustili, se vam zdi preprosto nedopustna.
Namesto, da bi odprli srce in uživali v ljubezni, jo opazujete od daleč, s strahom in nezaupanjem. Na takšen način ljudem ne sporočate, koliko vam pomenijo, ampak jih odrivate od sebe. Ne dovolite si, da bi jih ljubili iz srca. Nenehno razmišljate, kaj če to ni oseba, s katero boste preživeli svoje življenje.
Če boste imeli zaprto srce, se bo vaše razmerje hitro končalo oziroma se sploh ne bo začelo.
Samo vprašanje časa je, preden bo oseba odšla in vam zdrobila srce (in morda tudi sebi, ker vas je imela rada). A vas še vedno skrbi le prihodnost. Pozabljate na ljubezen, na sedanjost. Razumljivo je, da se želite zavarovati pred bolečino. Ampak ljubezen je tako lepa, nepremišljena, sprejmite jo. Če se boste nenehno bali in odrivali ljudi od sebe, se bo vsaka vaša odločitev končala v strtem srcu. Ne boste ga znali več sestaviti, ne boste znali več ljubili.
Pustite, da vas ljubijo. In vi ljubite njih. A to ne pomeni, da se mora vaše življenje vrti le okoli te osebe. Dovolite si, da izkusite ljubezen v popolnosti in jo dajajte brez strahu. Ko se zaljubite in vam čustva vračajo, nima nobenega smisla, da v sebi zadržujete ljubezen, ki jo skrivate v srcu. Ljubite to osebo, tudi če je namenjeno, da bo le kratek čas v vašem življenju.
Ne boste izgubili svoje ljubezni, če boste ljubili nekoga, ki vam ni namenjen, da bi bil za vami dlje časa. V vaše življenje je prišel, da vas nauči spet ljubiti. Ljubezen ni nekaj, česar lahko zmanjka, ker ste jo dali “napačni” osebi, le spreminja se od osebe do osebe, dokler na pride v vaše življenje prava oseba in ljubezen, ki traja za vedno.
Včasih vam življenje pripelje ljudi, da se za kratek čas zaljubite in ljubite. Takšne, ki vam pokažejo stvari, ki jih morate izvedeti. Da vas naučijo stvari, ki se jih morda nikoli ne bi naučili. Včasih, samo zaradi tega, da vam pokažejo, da ste še sposobni ljubiti, in da je vredno vsakega tveganja, ki ga boste morali sprejeti, da izkusite to ljubezen. To so lekcije ljubezni in življenja.
Življenje vam je dalo priložnost, da ljubite to osebo, kakor jo znate samo vi, in da vas ta oseba ljubi na način, kakor zna ljubiti le ona.
Mogoče je začasno. Mogoče je za vedno.
Bodita zaljubljena drug v drugega. Bodita si prioriteti. Ljubita se, kakor vaju nihče drug ne bo, ker le vidva znata ljubiti drug drugega na ta način. Nikogar ne bosta več ljubila na isti način. Ta ljubezen je le vajina.
Morda ne bo ob vas jutri, naslednji teden, ali leto, ampak zdaj je ob vas. Ljubite strastno, noro. Preskočite vse ovire, naj postane nemogoče mogoče.
Ne živite v strahu pred prihodnostjo, živite zase in zanj/zanjo – zdaj. Dajte vama, ljubezni priložnost, drugače nikoli ne boste vedeli, ali je ta oseba – vaša oseba – vaša ljubezen, ki traja za vedno.
