Simon Simčič : Il est important de regarder vers l'avenir et en même temps de respecter la tradition

Za začetek. Vaša družina ima bogato vinsko tradicijo, ki sega vse v leto 1812. Kdaj in kako pa se je začela pisati zgodovina današnje znamke Medot?
Ko so krajani hodili še k mojemu pradedu Metodu Simčiču, so govorili: »Gremo k Medotu!« Tako se je ime za našo hišo ohranilo tudi, ko je prave vinarske korenine utrdil ded Zvonimir Simčič – Miro. Moj oče se je že v mladosti usmeril bolj v mednarodne posle, ustanovil je tudi odmeven jadralni projekt Esimit Europa, sam pa sem prevzel posle v Sloveniji, med njimi tudi našo družinsko vinarsko tradicijo. Prvo penino po klasični metodi smo ustekleničili leta 1987, prva steklenica pod blagovno znamko Medot pa je iz leta 1992.

Vaš ded Zvonimir Simčič je Goriška brda nosil v srcu in veliko naredil za prepoznavnost te regije, ki ji Slovenci radi rečemo »slovenska Toskana«. Kako gledate na njegov doprinos k razvoju Goriških brd? Katere njegove vrednote in lastnosti najbolj cenite in jih morda poskušate tudi posnemati?
Nono Miro je bil preprost človek, povezan z zemljo prek družinske tradicije vinogradništva. Zaradi naprednega razmišljanja in načelnosti si je prislužil velik ugled ne le v lokalnem okolju, temveč tudi med vinarji iz celotne Evrope. Bil je direktor zadruge v Goriških brdih in, zahvaljujoč njegovi odločnosti, se je ohranila rumena rebula, avtohtona briška sorta. V tistem času je namreč večina sadila francoske sorte trt, zaradi drugačnosti pa je v njej Zvonimir Simčič – Miro videl priložnost. Od njega sem se naučil vse o vinu, trdem delu in povezanosti z naravo in zemljo. Pomembno je gledati naprej, v prihodnost, a hkrati spoštovati tradicijo.

Pa se dotaknimo še penin. Zakaj prav rumena rebula? Kako bi nas v nekaj besedah prepričali, da je penine Medot ta december nujno pokusiti? Kakšni okusi in arome se prepletajo v njih?
Prav zato, ker je rumena rebula naša avtohtona sorta, iz nje lahko dobimo največ v naših pogojih. Vse penine Medot temeljijo na rumeni rebuli, kar jih uvršča med redke na svetu, ki uporablja to sorto pri klasični metodi. Značilni so zlati, rumeni in zeleni odtenki, okusi naših penin pa so takšni, da si jih ljudje zapomnijo. In ker je vino umetnina, kot je rekel že moj nono, je okus na strani uporabnika. Vsakdo lahko izbere, katera mu najbolj paše. Je pa rumena rebula posegla z lokalne na globalno raven in trud briških vinarjev začenja dobivati z zlatom izpisana priznanja mednarodne stroke. Naše penine na svetovnih tekmovanjih prejemajo zlate medalje. Letos smo sodelovali tudi v prvi mojstrski degustaciji, posvečeni rumeni rebuli, kjer je trinajst briških vinarjev z obeh strani meje strokovnjakom in vplivnim vinskim piscem z vsega sveta predstavilo svoje rebule različnih slogov.

Kako nastajajo penine Medot? Kakšen je postopek, ki penino pripelje iz vinograda na mize?
Penine Medot se pridelujejo po klasični metodi champenoise. To pomeni, da drugo vretje, ki naredi znamenite mehurčke penine, nastopi v vsaki steklenici posebej in ne v cisternah, kot je značilno pri metodi charmat. Na domačiji Medot namenimo posebno pozornost letniškim peninam millésime, ki izvirajo iz grozdja izključno ene trgatve. Če pri pokušanju ugotovimo, da je posamezna letina izjemna, potem vino ustekleničimo in ga zorimo v posebno serijo penin, imenovano Medot Millésime. Prav tako so penine Medot zelo dolgo zorjene na kvasovkah, po štiri in več let, pri čemer so letniške penine na kvasovkah zorjene po sedem in več let. Ob vsem tem pa je ključna kontrola kakovosti in okusa, v to pri Medotu zelo veliko vlagamo tako z vidika sodelujočih vinskih svetovalcev kot s tehnološkega vidika.

Časi, ko se je penina pila samo kot aperitiv, so za nami. Ob kateri hrani priporočate pitje penin Medot?
Naše penine lahko hrano spremljajo vse od predjedi do sladic. Za vsako med njimi imamo priporočila strokovnjakov, h kateri hrani se podajo. Nekatere se podajo k svežim jedem, kot na primer ostrigam, karpačom, nekatere k morski hrani ali belemu mesu. Penine lahko izredno harmonično dopolnjujejo hrano.

Letošnjo jesen se je vaša družina podala na novo poslovno pot. V samem osrčju Goriških brd ste namreč kupili Gredič, ki je širni Sloveniji znan iz nanizanke Ena žlahtna štorija. Zakaj ste se pravzaprav odločili, da svojo dejavnost razširite še v kulinariko in hotelirstvo?
Naša družinska tradicija in tradicija domačije Medot je globoko zasidrana v to pokrajino. Želimo si, da bi se Brda še naprej razvijala, in verjamem, da k temu lahko prispeva tudi nova ekipa Grediča. Velika odgovornost in čast je nadaljevati življenjsko delo prednikov – predvsem v smeri razvoja in uspeha Goriških brd. Obnavljamo tudi našo domačijo Medot, ki jo bomo podrobneje predstavili prihodnje leto, a vsekakor je dovolj prostora za nadgradnjo ponudbe v Brdih, ki dopolnjuje vinsko izkušnjo, ki se že kosa z najboljšimi na svetu. Pri tem se dejavnosti prepletajo, a predanost kraju ostaja.

Delo vašega deda in očeta sta vas zagotovo zaznamovala. Kdo pravzaprav je Simon Simčič vinar, poslovnež, jadralec?
Predvsem vem, da se Slovenci z lahkoto merimo z najboljšimi na svetu. Poslovnež – s spoštovanjem do rodovitnosti naše zemlje – in ja, še vedno tudi ljubitelj jadranja.