Le 3 octobre, le film tant attendu Joker (2019) arrive au cinéma, où nous reviendrons au début et découvrirons ce qui a amené Arthur Flex au bord de la folie, pour devenir l'incarnation du mal et le plus grand ennemi de Batman - le Joker. . Le film a été présenté en avant-première au Festival du Film de Venise, où il a reçu une standing ovation de 8 minutes, les critiques se concentrant principalement sur la performance exceptionnelle de Joaquin Phoenix. Suivrera-t-il Ledger et remportera-t-il un Oscar pour avoir incarné l’un des plus grands méchants du grand écran ? Cette fois, nous avons rassemblé toutes les représentations légendaires du prince clown du crime. Qui vous a le plus impressionné ?
Joker je znan po svoji teatralnosti – je potomec kaosa, maestro zlonamernosti in sprijen jin Batmanovemu strogo moralnemu jangu. Je stripovska ikona, ki se je rodila iz presunljive vizije najzgodnejših kinematografov, saj je bil Bill Finger pri ustvarjanju delno navdihnjen s strašljivo preobrazbo Conrada Veidta v ekspresionistični klasiki The Man Who Laughs iz leta 1928. In morda je ravno zato vsaka Jokerjeva vrnitev na velike zaslone enako pričakovana kot obuditev kateregakoli superjunaka.
Kdo so torej klovnovski princi kriminala, ki so se groteskno smejali še dolgo po tem, ko so luči v kinodvoranah že ugasnile?
Cesar Romero v filmu Batman: The Movie (1966)
»The Latin from Manhattan« (Latino z Manhattna) je s svojo kariero začel v začetku 30. let prejšnjega stoletja, največkrat pa je dobival eksotične stranske vloge. Kot Joker je obdržal svoje latino brke in vztrajal, da ga njegov zaščitni znak ne bo oviral pri smejanju. A njegova upodobitev ni bila najbolj posrečena – pri gledalcih je vzbujal bolj občutke otroške nagajivosti kot pa resnično grožnjo privlečenca s klovnovskim fetišem.
Jack Nicholson v filmu Batman (1989)
Batman Tima Burtona je ob izidu veljal za ambiciozen »blockbusterski« spektakel, ki ima še danes svojo edinstveno individualno identiteto s podpisom režiserja, zaradi česar še vedno odstopa od svojega takratnega žanra. Za vlogo Jokerja se je potegovalo več znanih imen – Brad Dourif, Tim Curry, David Bowie, Willem Dafoe in celo Robin Williams. Slednji je trdil, da so ga pri Warner Brosu uporabili kot pogajalski žeton, da bi Nicholsonu znižali ceno.
Tako je leta 1989 Nicholson gledalce osupnil in poskrbel za kar nekaj nočnih mor. Njegov Joker je padel v narcizem 80. let prejšnjega stoletja: obseden z denarjem, s slavo in z modo je ubijal brezsramne člane družbe z njihovimi lepotnimi izdelki (bodoča glavna sestavina Burtonovega cinizma). Nicholson je svoje delo opravil z odliko. Zlobec je sadist, sociopat, morilec, pa tudi brezsrčnež, obseden s komedijo in naklonjen potegavščinam.
Mark Hamill v animirani seriji Batman (1992–1995)
Mark Hamill je svoj glas posojal Jokerju skoraj tako dolgo, kot je svojo podobo posojal še drugemu ikoničnemu liku, fantu s planeta Tatooine. A le enkrat mu je uspelo nalezljivo strašljiv smeh prenesti na velike ekrane, in sicer leta 1993 s filmom Batman: Mask of Phantasm. Ta za nekatere Batmanove puriste ostaja merilo kinematografskih dogodivščin Temnega viteza, nenazadnje prav zaradi »vijoličnega«.
Kot Joker v animirani seriji Batman je Hamill v trenutku postal priznan glasovni talent, razvil je značilno intonacijo in režanje. Medtem ko je bil Joker v prvih epizodah kvečjemu neprijeten (serija je bila namenjena otrokom), je Hamill igrivost junaka prepojil z oprijemljivo zlobnostjo in tako namigoval na temnejše stvari, kot jih je scenarij morda dovolil. Njegov Joker ni nikoli nikogar ubil (v izvirni seriji), a njegove zlobne namere so prodirale skozi vse osebnostne značilnosti.
Heath Ledger v filmu Vitez teme (The Dark Knight, 2008)
Ledgerjeva upodobitev Jokerja je presegla svoj žanr in bo večno nesmrtna. Čeprav je Ledger nekoč dejal, da filmov o superjunakih ne mara preveč, je vlogo, ki mu jo je za drugi del trilogije ponudil Christopher Nolan, z veseljem sprejel. Njegov Joker je navdih poiskal v stripih. Po priporočilu Nolana je prebral The Killing Joke in Arkham Asylum: A Serious House on Serious Earth, priznal pa je tudi, da je navdih našel v Kubrickovem filmu Peklenska pomaranča in v punk rockerju – nato morilcu – Sidu Viciousu, za en mesec pa se je celo zaprl v hotelsko sobo, kjer je naštudiral lik. V tem obdobju je pisal dnevnik, ki je vključeval anekdote, kot so stvari, zaradi katerih bi se njegov Joker smejal (na primer AIDS in slepi dojenčki). Ta zlobec je presegel druge stripovske superzlobce: bil je demon, ki se je iznenada pojavil, da bi preizkusil moralo dvoumne ameriške družbe, ki se pretvarja, da ima vse absolutne vrline.
Na žalost Ledger ni dočakal premiere filma. 22. januarja 2018 je umrl zaradi prevelikega odmerka zdravil. 28-letni očka tako v roke nikoli ni dobil oskarja, ki si ga je prislužil z vlogo Jokerja.
Jared Leto v filmu Odred odpisanih (Suicide Squad, 2018)
Režiser David Ayer in Jared Leto sta ustvarila živahnega Jokerja, ki je pretirano fantastičen in obseden s sprejemanjem stereotipov v slogu »thug life«. Njegov malodušen Joker je v sladke barve obarvan nihilist, zamaskiran v formulo vseh superjunakov. A v resnici je Joker v tem filmu le stranski igralec, saj film zaznamuje Harley Quinn (Margot Robbie).
Se je pa tudi Leto za vlogo Jokerja poslužil sistema Stanislavskega, celo v večji meri kot Ledger. Medtem ko je Nolan Ledgerju predlagal, naj med odmori ne ostaja v vlogi Jokerja, je Leto ostajal Joker noč in dan. Tako naj bi Violi Davis prvi dan na prizorišču snemanja na mizo vrgel mrtvega prašiča, Margot Robbie pa poslal živo črno podgano. Preostalemu delu ekipe naj bi pošiljal uporabljene kondome in analne kroglice.
Če se Jaredu kadarkoli ponudi druga priložnost, upajmo, da odstrani tetovaže in dobi več časa na filmskem traku, saj ima določeno živalsko energijo, ki kot morski pes plava okoli soigralcev in se odloča, koga bo ugriznila.
