Je pošteno, da smo vztrajno potrpežljivi do tistih, ki nam v življenju ne štejejo čisto nič, s tistimi, s katerimi bi morali ravnati kot malo vode kot na dlani, pa trpinčimo?
Vsi imamo slabe dneve. Tudi naši odnosi imajo boljša in slabša obdobja. Krvavi smo pod kožo. Smo le ljudje. Vendar je nevarno, če začnemo odnos z ljubljeno osebo (starši, družino, prijatelji) jemati za samoumevnega in menimo, da se zanj ni treba več truditi. Ko nekoga ljubiš, ne ravnaš z njim kot s smetjo! Zapomnite si!
Hitro se nam zgodi, da zaradi številnih razlogov izbruhnemo in se znesemo nad osebo, ki jo imamo najraje. In tovrstna, ponavljajoča se, dejanja povzročijo na dolgi rok le še več trpljenja. Ne zgolj za osebo, ki jo mučiš, temveč tudi tebe! Ni pravično. Boli!
Če opaziš, da se nad ljudmi, ki jih imaš najraje pogosto znašaš, ker te že banalna malenkost spravi s tira, moraš nekaj v svojem življenju spremeniti. Prvo spremeni sebe, nato svet, v katerem živiš! Na dolgi rok bo takšno vedenje uničujoče. Zapustili te bodo vsi, ki jih ljubiš, ker tvoje vedenje je vse zgolj ljubezen NE!
Poskusi najti načine, da filtriraš svojo frustracijo in jezo na konstruktiven način. Če ugotavljaš, da te delovno okolje obremenjuje, skušaj na optimalen način zmanjšati obremenjenost. Pošči pomoč. Ukvarjaj se stvarmi, ki bodo pozdravile tvoje srce, dušo in misli. In OPRAVIČI SE! Opraviči se tistim, ki jih trpinčiš. Zadnje kar si želiš je, da jih izgubiš.
