De familie Bračko - moeder Sabrina, vader Davor en dochters Sara en Maša - is een alledaags gezin. In augustus keerden ze terug van een jaar rondzwerven over de wereld. Op het moment van vertrek was Sara tien jaar oud en Maša vijf. Ze hadden een enkeltje Maleisië op zak, vier dagen aan kleding in hun rugzak en een lijstje in hun hoofd...
Družina Bračko- mama Sabrina, oče Davor ter hčerki Sara in Maša- ni vsakdanja družina. Avgusta so se namreč vrnili z enoletnega potepanja po svetu. Ob odhodu je imela Sara deset let, Maša pa pet. V žepu so imeli enosmerno vozovnico do Malezije, v nahrbtniku za štiri dni oblačil in v mislih seznam držav, ki bi jih radi obiskali.
Avgusta ste se vrnili z enoletnega potovanja po svetu. Je želja po tem zorela že dolgo?
Davor: Ideja je prišla čisto spontano. Od nekdaj potujemo po en mesec, nekega dne pa sem rekel Sabrini: kaj pa, če bi odšli za eno leto? In je bila takoj za stvar. Odločila sva se na hitro. Postavile so se tri ovire: najine službe, če se bosta dekleti strinjali in, ali bomo zbrali dovolj denarja. Eno za drugim smo rešili in odšli na pot.
Za eno leto po svetu. Koliko priprav je potrebnih za tak projekt?
Sabrina: Vse skupaj nam je vzelo največ nekaj dni. Naredila sva si plan držav, katere bi obiskali. Pri tem sva izločila tiste, kjer sta prisotni malarija ali rumena mrzlica, saj otrok nisva hotela izpostavljati. Potem smo kupili enosmerne vozovnice do Malezije. Sprva smo nameravali potovati samo po Aziji, ker je poceni.
Na koncu ste potovanja zaključili v Južni Ameriki. Kako ste se odločali kam naprej?
Davor: V vsaki državi smo se sproti odločali, glede na bližino in primeren letni čas. Po Maleziji, Indoneziji in Nepalu smo odšli v Indijo. Sledila sta Singapur in Avstralija, pa spet nazaj v Azijo, na Filipine in na Kitajsko. Ker nas je presenetil državni udar, je bilo potrebno spremeniti načrt. Malo sem brskal za ugodnimi kartami in Saro vprašal, kje želi praznovati rojstni dan. Rekla je, da v Tokiu in tako smo od tam preko New Yorka leteli v Južno Ameriko.
Eno leto in toliko različnih doživetij. Sara in Maša, kaj vama je najbolj ostalo v spominu?
Sara: Najbolj všeč mi je bil New York, sem si ga že dolgo želela videti, pa tudi Nepal in Avstralija sta bila super.
Maša: Meni pa je bilo najbolj všeč v Avstraliji, kjer smo imeli avtodom, sami smo si kuhali, videli smo kenguruje, olgice in Uluru. Najbolj smešno pa je bilo na Borneu, ko so atiju opice vzele kruh iz nahrbtnika, meni in Sari pa so ukradle čips.
Se vam je na poti zgodilo kaj neprijetnega?
Sabrina: Naš drugi mesec potovanja so nas v Indoneziji presenetili trije potresi. Prvi je bil zelo močan in Maša je bila ravno v bazenu, ko je iz tega začelo odnašati vodo. Za tem sta sledila še dva šibkejša potresa, a je bilo dovolj tresenja in smo odpotovali v Nepal.
Pa vam je ob takšnih dogodkih kdaj prekipelo in ste rekli: gremo domov?
Sabrina: Nikoli nismo iskali zatočišča v tem, da bi šli domov. Želeli smo si le stran od žarišča potresa.
Kje ste doživeli največji kulturni šok?
Davor: To je bilo v Indiji, kjer smo preživeli deset tednov. V Indiji je zelo malo stvari, ki so lepe za oko. Ves čas si zmeden, ne veš kaj te čaka za naslednjim vogalom. Imeli smo tudi težave s hrano, saj ne znajo pripraviti nepekoče jedi, zato so bile punce pogosto le na rižu ali krompirčku.
Sabrina: Težko je tudi potovati in tu smo doživeli najbolj naporno pot, ko smo tri dni potovali z lokalnim avtobusom in smo punce nepremično sedele na majhnem sedežu, tudi po devet ur na dan, brez postanka.
Potujete na popotniški način. Kako ste prilagajali potovanje družini?
Sabrina: Potovanju sva dodajala stvari, ki jih sama ne bi šla pogledat, kot npr. Disneyland. Če je bilo kaj zanimivega za Mašo in Saro, smo to vedno šli pogledat. Za deklici so ena izmed bolj zanimivih doživetij živali in za njiju je nepozaben npr. puščavski treking s kamelami v Indiji.
Če se sedaj ozrete nazaj. Kaj vam je prinesla ta avantura?
Davor: Mislim, da sta imeli Maša in Sara največ od tega, da sta videli, kako stvari izgledajo na svetu in kako sta privilegirani s tem, kar imata tu. Da sta doživeli, da se lahko igrata, ne glede na to, kakšen jezik govori tisti otrok, ali kako je oblečen.
Sabrina: Maša in Sara sta se v tem letu zelo navezali ena na drugo. Kar se tiče družine, pa je na potovanju kvaliteta življenja večja, čeprav imaš manj in živiš v eni sobi. Tam imaš ves čas tega sveta, doma pa si moramo čas ukrasti med vsemi obveznostmi.
Na blogu ste zapisali, da je čas za novo potovanje. Kam vas vleče tokrat?
Davor: Kamorkoli na tuje. Imamo domotožje po neznanem. In imamo načrte, ki pa naj za enkrat ostanejo pri nas.
http://brackotinapotovanju.si
