Z razvojem tehnologije se je v filmskem svetu razpasla uporaba posebnih učinkov, ki so jih začeli številni režiserji s pridom izkoriščati. Včasih tudi tam, kjer to ne bi bilo treba. Fetiš na posebne učinke ima Michael Bay, a ker so ljudje postali zasičeni z njimi, saj so jih režiserji tipa Bay začeli ''zlorabljati'', so se številni njegovi stanovski kolegi začeli zatekati k nekdanji ''organski'' produkciji in poskušajo prizore posneti brez posebnih učinkov. In kot boste videli, se da tudi brez poprodukcijske magije posneti ravno tako osupljive prizore kot tiste, posnete pred zeleno površino. Ne verjamete? Za te filmske prizore bi dali roko v ogenj, da so bili posneti s pomočjo posebnih učinkov, pa ni tako!
Uporaba posebnih učinkov v filmskem svetu je vseprisotna in se je v veliki meri izrodila (da, Michael Baai, vate je usmerjen prst), kar je pričakovano, ko je edina meja režiserjeva domišljija. Drži, da so posebni učinki že tako zelo hiperrealistični (če seveda ne govorimo o ZF-filmih), da ne vemo, ali je imela prste vmes poprodukcijska ekipa ali ne, in da so tudi najvarnejša metoda snemanja številnih prizorov (veliko varneje je posneti nekoga, ki visi z letala, v studiu, kot dejansko nekje visoko v zraku), a je vse več režiserjev, ki se vračajo h koreninam in poskušajo pri snemanju uporabljati karseda malo poprodukcijske čarovnije in čim več posneti s tradicionalnimi metodami. Tak primer je film Een terugkeerder, za katerega so snovalci poudarjali zelo majhen odstotek popravkov na računalnikih.
LEES VERDER: Igralci, ki so šli v filmu do konca: resnični seks med igralci
Pred letošnjimi oskarji se je v Hollywoodu celo odprla debata, da je čas, da filmi brez posebnih učinkov dobijo svojo kategorijo oskarjev. Ali jo bodo, še ni znano, znano pa je, kateri so atraktivni filmski prizori, za katere niste vedeli, da so bili posneti brez posebnih učinkov.
