Ines Kristan Trampuž is, hoewel geen familie, de favoriete tante van veel kinderen, die ze in de eerste jaren begeleidde tot aan school. Een van de beste docenten van de vrijeschoolpedagogiek heeft de afgelopen jaren in de particuliere zorg van Boo boo gewerkt, terwijl hij tegelijkertijd psychosociale hulpverlening studeerde. Ze leest het liefst klassieke en volksverhalen voor aan haar kinderen, maar ze geeft ook de voorkeur aan jachtervaringen in de natuur met hen.
Prvi dnevi vrtca so za otroka in starše lahko zelo stresni. Imate kakšen namig za starše, kako se spoprijeti s tem, da bo šlo lažje?
Menim, da je najbolj pomembno, da imajo starši zaupanje v vzgojiteljico, kateri pripeljejo otroka. Kadar imajo starši pomisleke in dvome, kako bo z otrokom, ali ga bo vzgojiteljica znala potolažiti, kadar je pri starših prisotna negotovost, bo otroku lahko težko. Otrok namreč posnema starševsko notranje počutje. Pred vpisom svetujem, da se starši in otrok spoznajo z vzgojiteljico, da pride otrok v znano okolje, k znani ”teti”. To zelo pomaga.
Kaj je po vašem mnenju prva lastnost uspešne vzgojiteljice?
Mislim, da je osnovni pogoj radost, veselje do življenja. Če te nekaj osrečuje, gre za očitno izmenjavo energij. Če tega ni, ne bi smeli nikoli delati z otroki. Biti vzgojitelj je odgovorna služba. To ni služba, kamor prideš, ker si se malo zmotil pri študiju in si tam za kazen štirideset let – ker to ni samo tvoja kazen, ampak kazen vseh otrok, ki so s teboj.
Kakšne spomine pa imate vi na vaše predšolske dni?
Sama sem hodila v klasični vrtec in imam najlepše spomine na ta čas otroštva in na svojo vzgojiteljico. Svoje vzgojiteljice se spominjam po vedrini, nasmejanosti in občutku za humor. Gotovo je tudi to krivo, da sem se našla v vlogi vzgojiteljice. Izobrazila sem se sicer za waldorfsko vzgojiteljico, ker mi je ta pedagogika malce bližje, saj se iskreno poglablja v otroka kot posameznika. Ni za vse otroke vedno vse enako. Sicer pa izhaja ta pedagogika iz tega, da so otroci bitja narave, prisotna je velika povezanost z naravo.
Kako se povezanost z naravo kaže v praksi v vašem varstvu?
V času žetve na primer bomo z otroki mleli pšenična zrna v moko in iz njih pekli kruh. Ne bojimo se nobenega vremena in ko dežuje, se primerno oblečemo in najbolj se veselimo skakanja po lužah. Gremo v gozd, izven urejenega in ograjenega igrišča, raziskujemo grmovja, opazujemo živali. Otrokom poskušam omogočiti čim več doživetij in izkušenj, za odpiranje glavice in vzgojo intelekta bo dovolj časa v šoli.
Kakšno popotnico poskušate dati otrokom, ki jih varujete?
S sodelavko se trudiva, da sva vzor za dobre delovne navade, spoštljiv odnos do soljudi, narave in do vsega živega. Upam, da mi dobro uspeva. Rezultat mojega dela se namreč vidi šele čez dvajset let.
Kaj pa teta Ines dela v prostem času, ko ni z otroki?
Ob delu trenutno študiram še psihosocialno pomoč. Verjamem, da bo poklic vzgojiteljice vedno moje najljubše opravilo, hkrati pa se zavedam, da bo prišel čas, ko ne bom imela več toliko energije in takrat bom lahko delovala na področju svetovanja. Tako bo moje delo še vedno lahko povezano s človekom, ampak na drugačni ravni.
Ostane še kaj časa za sprostitev?
Sprostim se ob hčerki, možu in prijateljih. Čim več časa poskušam preživeti izven štirih sten, mož ima ekološko kmetijo, tako da smo z vseh strani povezani z naravo. Sicer pa imam velik interes za sočloveka, rada se družim in tudi dnevi, preživeti z otroki, me ne utrudijo tako, da bi vsak dan potrebovala nekaj za sprostitev. Če nekaj delaš s srcem, to tudi z veseljem živiš.
