Razstava, v kateri se umetnik sprašuje, čemu koristi, ko gradi kariero kot umetnik in išče strategije poti do uspeha.V Likovnem salonu Celje se z razstavo z naslovom »Osvajalec nekoristnega« predstavlja Jure Cvitan, celjski umetnik mlajše generacije. »Če v stilu ...
Razstava, v kateri se umetnik sprašuje, čemu koristi, ko gradi kariero kot umetnik in išče strategije poti do uspeha.
V Likovnem salonu Celje se z razstavo z naslovom »Osvajalec nekoristnega« predstavlja Jure Cvitan, celjski umetnik mlajše generacije.
»Če v stilu uličnih pridigarjev blasfemično predrugačimo Descartesovo misel o iskanju resnice (Principi filozofije, 1644) si drznemo zapisati: ”Kdor je resnično iskalec resnice o sebi in svoji poti, mora vsaj enkrat v življenju podvomiti, globoko kot je le možno, v sebe in svoje početje.”
Komu in čemu koristi, razmišlja tudi mladi celjski slikar Jure Cvitan, ko razmišlja o vlogi sodobne umetnosti in o položaju lastnega ustvarjanja v njej. Ko išče poti samouresničitve, zavzema vlogo osvajalca nekoristnega, osvajalca zavoljo sebe. Cvitanov dvom ni zgolj premislek o sebi, temveč tudi spopad s samim seboj. Obiskovalci se znajdejo v bunkerju, sredi navzkrižnega ognja besa in prisiljenosti. Na eni strani bunkerja se je upodobil kot častilec orožja in nasilja, pripravljen na drastična dejanja t.i. ”front range looserja” , ki je za svojo samouresničitev pripravljen eliminirati kogarkoli na njegovi poti, na drugi strani pa se predstavlja kot narejeni priliznjeni sopotnik umetniške srenje, s prisiljenim ciničnim nasmeškom, priliznjen na poti do uspeha. Nasilnež strelja na prisilneža. Jure Cvitan se je likovno naslonil na strelske računalniške igre v prvi osebi. Igranje računalniških iger je lahko razburljivo in vzburjenje je občutek, ki ga umetnik tudi išče v učinku slikarstva. Slike so videti, kot da so bombardirane s ”paintball” topom z naboji različnih flourescentnih barv. Kontrast abstraktni barvitosti podlage pa so grafično ploskovite podobe v ospredju, ki skupaj tvorijo prostorsko kuliso. Platna so dodatno osvetljena z UV lučjo, ki stopnjujejo vtis barvitosti in ustvarjajo dodatne 3D učinke. Eksperimentiranje z luminoznimi tehnikami v slikarstvu se poleg Jureta Cvitana poslužujeta tudi Mark Požlep in Jaša. Vsi se poslužujejo tudi strategije agresivnega ekshibicionizma in antiestetskih banalnosti in gledalcu ne dopustijo drugega, kot da se z njimi sooči direktno; in tu leži njihova priložnost. David Myers je za konferenco Aesthetics of Play Conference (2005) zapisal: ”Antiestetika je estetika forme same. Na kratko, podobno kot računalniška igra je tudi antiestetika zavezana sama sebi.” Če združimo vse tri komponente stvaritve Jureta Cvitana, kloniranje samega sebe, uporabo prvoosebne ”streljačine” in antiestetske elemente, ti je seštevek vseh umetnikov ego, v drugem planu pa ironiziranje lastne pozicije. Iskreno se nam razkrije, ko se postavi v model strelske galerije t.i. ”Shooting gallery game” ki ga je iz vrste internetne igre prenesel v dejansko galerijo Likovni salon, kjer strelja nase. Gre za shizofren obračun čudaka, ki se kot v filmu Klub golih pesti (Fight Club, 1999) pretepa sam s seboj. Kaj lahko pričakujemo od tega? Psi lajajo, skupaj spijemo kozarec vina in karavana gre naprej. Vedno večja neobčutljivost nagovorjenih ob poplavi ”projektov” terja vedno bolj drastično akcijo s strani tistega, ki nagovarja. Otvoritev je 1. aprila (20.00), na Dan norcev. Si upate?«
(Jani Pirnat, kustos)
Gratis toegang.
Na ogled do 8.5.2011.
Meer informatie:
Jani Pirnat, kustos, tel.: 03 42 65 156, e-pošta:jani.pirnat @celje.si
www.celeia.info
