Zadnja leta se veliko govori o naravnih materialih, bio prehrani, ekologiji in nasploh se zdi, da se vse vrača nazaj k naravi. Je za to kakšen poseben razlog?
Živimo v hiperaktivni dobi, kjer je vse povezano s potrošništvom. Materialne stvari nam veliko pomenijo, industrija pa zaradi tega postaja prenasičena. Ko sem bil na šolanju na Finskem, me je mentor povabil k sebi domov na večerjo. Tam sem videl star gugalnik, ki se je prenašal iz generacije v generacijo in s tem ohranjal svojo zgodbo. Ne novo in poceni, ampak staro pohištvo z dušo, to je tisto, kar zanima ljudi. Tudi sam se pri svojem delu vračam k zgodbam in pozabljenim vrednotam.
Znamo ljudje ceniti nekaj tako enostavnega in vsakdanjega, kot je les?
Seveda, to je zapisano naših genih. Na razstavah sem opazil, kako se ljudje neprestano dotikajo pohištva in ga božajo. Les je prijeten, topel in ima posebno aromo, ki nas spomni na lepe stvari. Sam se vedno spomnim na Bloke in na dedka, ki je kar naprej nekaj žagal.
Od kod pri vas izvira ta ljubezen?
Kot sem že rekel, je to čisto biološka stvar, ki jo posedujemo vsi, razen morda tistih, ki živijo v velikih mestih in se ne srečujejo s pristno naravo. Kot oblikovalcu mi je najpomembneje, da sem pri delu samostojen, da sem sam svoj šef in da delam po lastnem principu.
Za grafičnega oblikovalca je nekoliko nenavadno, da ga pot zanese v “industrijsko” oblikovanje. Kako se je zgodil ta prehod?
To je bil popoln splet naključij. Pred tem sem v svojem poklicu opravljal različna honorarna dela, potem me je pred 15 leti prijatelj povabil v pilotski projekt Samorog, ki je bil namenjen mladim ustvarjalcem, da se osamosvojijo. Projekt je sicer razpadel, jaz pa sem začutil, da mi je to delo pisano na kožo. Imel sem veliko idej in najprej sem se lotil najtežjega izdelka − stola. Ker sem bil z izidom zadovoljen, sem nadaljeval.
Izdelki Studia Drevo so žigosani z japonsko pismenko − oznako za drevo. Kakšna zgodba se skriva zadaj?
Hodil sem na tečaj japonščine in se takoj zagledal v ta znak. Seveda je tu tudi povezava z lesom. Japonci so res dobri rokodelci, veliko časa preživijo z izdelkom in mu zato vdahnejo neko posebno energijo. So pa tudi neverjetni perfekcionisti, njihovi izdelki že mejijo na znanstveno fantastiko, a so še vedno izredno funkcionalni.
Obdelujete les na klasičen način ali so na tem področju kakšne nove smernice? Koliko je pravzaprav zares ročnega dela?
Les se strojno obdela, ko gre čez proces žaganja in sušenja. Potem pride na vrsto ročni del: piljenje, skobljanje, oblikovanje. Danes so to pozabljene tehnike, tako kot popravljanje dežnikov, zadrg ali čevljev.
Koliko manevrskega prostora vam dopušča ta material?
Prostor je neomejen, lahko bi oblikoval space shuttle, lesen avto ali banjo, vprašanje pa je, ali bo to čez 30 let še funkcionalno. Na Finskem na primer resnično ne postavljajo nobenih omejitev, lotijo se izdelave prav vsega. Tam sem tudi največ eksperimentiral in delal poskuse v smeri, kaj lahko še naredim. Les je izredno fleksibilen, zato je edina omejitev kreativnost.
Je vaš dom unikatno gnezdo ali najdemo v njem tudi kakšen kos iz Ikee?
Veliko je lastnih kosov, kuhinjo sem delal v zadnjih izdihljajih, medtem ko so bili na poti otroci. Velik poudarek je tudi na jedilni mizi, ki je stičišče družine in na čajni mizi, ob kateri se dnevno družimo. Prostor ni prenasičen z mojimi kosi. Treba je narediti nek izbor, da lahko potem ceniš te točke.
Jedilna miza je osrednji kos pohištva v vsakem domu. Kakšno vlogo igra za vas interjer, ko se vas loti lakota? Kje vas interjer najbolj navdihuje?
Profesionalna napaka grafičnega oblikovalca je, da vedno gleda, kako je vse oblikovano. Prijeten ambient je v Sushimami. Kot gurman, ki rad dobro je, pa večkrat obiščem Jablane pri Skaručni.
