Zodat het verhaal een staart en een kop heeft: vertel hoe je bent begonnen met schansspringen en wat je sindsdien in je leven hebt gedaan? Schansspringen en daarmee het verhaal van de wind begon in mijn vroege kinderjaren toen ik zeven jaar oud was. ik ben vijftien
Da bo zgodba imela rep in glavo: povej nam, kako si začel s smučarskimi skoki in kaj vse si v življenju počel od tedaj?
Smučarski skoki in z njimi tudi zgodba o vetru so se začeli v zgodnjem otroštvu, ko sem bil star sedem let. Pri petnajstih sem se pridružil državni reprezentanci in tekmoval do svojega 31. leta. Sodeloval sem na treh zimskih olimpijskih igrah, svoj najboljši rezultat pa sem dosegel leta 1988 v Calgaryju, ko sem domov prinesel srebrno medaljo. Po šestnajstih letih sem nehal tekmovati in se pridružil FIS-u, kjer sem delal kot pomočnik direktorja svetovnega pokala v smučarskih skokih. Pomagal sem pri organizaciji in izvedbi tekem in se še posebej posvečal vetrovnim razmeram, za katere vemo, da so pri smučarskih skokih zelo pomembne in lahko celo nevarne za tekmovalce.
In kako se v to zgodbo vklopi jadranje?
Jadranje je bilo v bistvu že zgodaj del mojega življenja, saj sem v srednji šoli začel windsurfati (jadrati na deski). V tem času je imel očetov prijatelj malo tekmovalno jadrnico, pri kateri sem mu sem ter tja pomagal. Ko sem s smučarskimi skoki zaslužil nekaj denarja, sem se odločil, da si bom kupil svojo jadrnico. Od tega je sedaj že 22 let …
Ko govoriš o jadranju, dobimo občutek, da že od malega resnično obožuješ trenutke, ki jih lahko preživiš na morju. Kako deluje ta zveza med teboj, snegom in morjem?
Torej, že kot vrhunski tekmovalec sem imel jadrnico in to mi je v življenje vnašalo neke vrste ravnotežje. Čas, ki ga preživim na jadrnici, je čas, ko se sprostim in si očistim misli, hkrati pa je še vedno aktivnost, pri kateri je potrebno sprejemati odločitve, preučevati aerodinamiko, svoje gibe, veter … Edina velika razlika med športoma je ta, da pri skokih veter sovražim, pri jadranju pa ga ljubim. Na podlagi osebnih izkušenj bi lahko rekel, da sta morje in sneg odlična kombinacija, zame nerazdružljiva.
“Edina velika razlika med športoma je ta, da pri skokih veter sovražim, pri jadranju pa ga ljubim.”
Kako si prišel do projekta “okoli sveta”?
Od malega sem rad potoval in občudoval jadrnice. O potovanju okoli sveta sem začel razmišljati kakšnih 10 ali 15 let nazaj. Pred približno šestimi leti sem začel varčevati za primerno jadrnico, s katero bi lahko uresničil takšno potovanje. Kot rezultat vsega skupaj sem pred štirimi leti kupil svojo drugo jadrnico (dejansko samo osnovo) in začel z dodajanjem vsega pomembnega. Izbiral sem opremo in vitalne dele in delal, delal … To sem počel zelo rad, saj sem s tem tudi nabiral dragocene izkušnje.
Poleg priprave čolna takšno potovanje najbrž zahteva tudi druge študije in raziskave. Kako je izgledalo planiranje potovanja?
Sestavljanje urnika za takšno dolgo potovanje zahteva kar precej vnaprejšnjega planiranja, predvidevanja …, saj moraš vedno vračunati nepričakovane stvari, ki pridejo in grejo, ki potovanju dodajo kakšen dan ali dva ali mu ga vzamejo. Potem ko je bila pred tremi leti jadrnica pripravljena, sem se odločil, da bom začel s potovanjem, a hkrati, da bom potoval po fazah – da bom prepletel delo in podvig. Moje geografsko znanje (diplomirani geograf) je precej pomagalo pri sestavljanju projekta, saj sem veliko stvari vedel, še preden sem se podal na pot. Kar se tiče ostalih stvari, mi je vzelo približno eno leto, da sem naštudiral podnebje in tokove, da sem sestavil urnik, pri čemer sem moral upoštevati in uskladiti tudi svojo službo in družino. Mislim, da je bil to najbolj primeren čas, kar se tiče družine, saj sta otroka že bolj ali manj neodvisna. Anja je stara 16, Jurij pa 18 let in oba sta smučarska skakalca, ki trdo trenirata; leta 2009 bo prvo žensko svetovno prvenstvo v smučarskih skokih, Jurij pa je leta 2006 že slavil kot mladinski svetovni podprvak. Upam, da jima bo uspelo ustvariti kariero iz smučarskih skokov, a menim, da morata vseeno razmišljati tudi o življenju, ki pride po koncu tekmovanj.
Kako je torej družina sprejela tvoj projekt?
Družina je sprejela projekt in me tudi podprla; tudi oni radi jadrajo. Otroci so bili od tretjega meseca starosti dalje vedno z nami na jadrnici, saj je bil to tudi način, kako smo preživljali počitnice. Med potovanjem so se mi tudi pridružili.
Na nekaterih delih potovanja si imel torej družbo – obiskali so te prijatelji in družinski člani, na nekaterih delih pa si bil popolnoma sam, kot recimo lani spomladi, ko si sam jadral od Ekvadorja do Francoske Polinezije – čez Pacifik. Kaj si takrat najbolj pogrešal?
Med tako dolgim podvigom je najbrž še kar normalno, da te zdela osamljenost. Takrat pogrešaš družino, prijatelje, družbo. Lepo je biti sam kakšen dan ali dva, a potem postaneš že preveč osamljen. Ko moje družine ni ob meni, smo vseeno v stiku vsak dan. Ko sem sam prečkal Pacifik, sem imel s seboj veliko knjig in filmov, da bi pregnal osamljenost. A je bilo že samo jadranje precej napeto zaradi močnega vetra, tako da nisem imel veliko časa za branje … Na koncu sem v dvajsetih dneh prebral samo dve knjigi in pogledal nekaj filmov.
Te je bilo med potovanjem kdaj strah? Kateri so bili najtežji trenutki, ki si jih preživel na poti?
Vsekakor me včasih obhajajo dvomi in me je strah, ampak to je OK. Najtežji trenutek … Najbrž je bilo to en teden, preden sem začel projekt – oktobra 2005. S svojo jadrnico sem se udeležil Barcolane. Med regato sem trčil z drugo jadrnico, ki mi je prečkala pot in precej poškodovala mojo Skokico. Popravljanje nastale škode mi je vzelo precej časa, jadrnico sem moral ponovno pripraviti za na pot in potem čakati, da mine zima. štart projekta je bil tako prestavljen za pol leta, na pomlad 2006.
Torej, zaplul si okoli sveta v 12 metrov dolgi plavajoči lupinici. Kaj bi na tem potovanju rad dosegel?
Jadrati okoli sveta je samo po sebi vse: sanje in cilj. Poleg uresničitve svojih sanj si želim videti veliko lepih stvari, ki jih premore svet. Toliko stvari je treba videti, da je ne glede na to, kako močno se trudim, vedno potrebno sprejemati kompromise med tem, kar bi rad videl, in med časom, ki ga imam na razpolago, saj med jadranjem vedno “letim” nazaj v službo. Moje delo je zelo intenzivno med zimsko in poletno sezono, hkrati pa imam spomladi in jeseni, ko je najbolj ugoden čas za jadranje, največ časa. Morda bi vse skupaj ponovil, ko bom starejši in si bom takrat resnično vzel čas za to ….
