Hoe en wanneer bent u in aanraking gekomen met restaurantrestauratie en -inrichting? Ik maakte mijn eerste reep op 19-jarige leeftijd, met heel weinig middelen. Maar wie zou een muilezel op deze leeftijd nog meer gunnen? Ik gaf de plaats de naam Hawaii Club en het ding kwam tot leven en vertrok
Kako in kdaj si prišel v stik z restavriranjem in opremljanjem lokalov?
Svoj prvi lokal sem naredil pri 19-tih, in to z zelo majhnimi sredstvi. Kdo pa bi dal mulcu kaj več pri teh letih? Lokalu sem dal ime Hawaii Club in stvar je zaživela in se nadaljevala. Kar pa se tiče restavriranja, sem dosleden in koristim tradicionalne materiale ter tehnike z dodatki današnjega časa. Večinoma pripravim substance v lastnem laboratoriju po svojih receptih.
Od kod črpaš ideje za svoje ustvarjanje?
V glavnem je že vse narejeno, mi smo le opazovalci in koristniki preteklosti, ki je pustila za seboj velika dela na področju ustvarjalnosti in umetnosti. Z združitvijo le-teh z današnjimi tehnikami in materiali dobimo nove možnosti na področju oblikovanja interjerja in uporabne umetnosti.
Ima vsak interjer svojo zgodbo?
Zmeraj se začne s stranko, ki ima željo ali zahtevo in šele potem se razvije zgodba.
Veliko pozornosti posvečaš rustikalnemu, tradicionalnemu stilu. Te moderna umetnost ne zanima?
Šele zdaj počasi kombiniram tudi moderno umetnost v novih projektih, ki so na vidiku − predvsem steklo.
Na kateri projekt si še posebej ponosen?
Lahko bi naštel kar tri “cukre”, ki mi veliko pomenijo v ustvarjalni obliki, in trenutke, ki sem jih doživel na projektih: Gušt v Izoli, Casa Nostra v ljubljanskem BTC-ju in rustikalna lesena hiša družine Malek v bližini Gradca.
V katerih lokalih še lahko opazimo rezultate tvojega ustvarjanja?
Naštevanje vseh lokalov in objektov bi bilo dolgotrajno, saj jih je skoraj 56 v 12-tih letih dela, zato bom omenil še nekaj zanimivih: Pizzerija Piazza v Ljubljani, Kavarna Devil na Bledu, Grajska gostilnica v Radovljici, restavracija Ejga na Jesenicah, mehiška restavracija Imperio Mexicano in mnogo drugih.
Lahko tvoje kreacije opazimo tudi v tujini?
Nekako sem bil aktivno kreativen tudi “zunaj”, toda bolj pri interjerju privatnih hiš in vinskih kleti v Italiji ter Avstriji.
Tvoja velika strast je oblikovanje stekla. Kje si se prvič srečal z umetnostnim arhitekturnim steklarstvom?
Mislim, da sem doživel prvo srečanje s steklom kot spektrum tisočih barv na cerkvenem vitražupri eni izmed maš kot šestleten otrok nekje na Gorenjskem. Nikoli nisem pozabil tega efekta, ki sta ga ustvarila svetloba in barvno steklo. Skozi vse življenje me je vlekla želja po spoznavanju tega žlahtnega materiala, ki te kot neskončna zgodba potegne v odkrivanje skrivnosti obdelave in uporabnosti stekla v umetnosti in arhitekturi.
Kako udejanjiš svoje “izživljanje” nad steklom?
Ustvarjam predvsem steklo za arhitekturno in umetnostno uporabo, in to v različnih tehnikah, kot so: livarska tehnika v vosek z brezšivnim kalupom, triplast emajl steklo, Luce Floreo tehnika, Dalle de vere – tehnika izdelave umetnostnih oken iz blokov stekla, vitražna tehnika – poslikava stekel in večstopenjsko žganje, Pate de vere – tehnika s pasto iz stekla in emajlov, različne tehnike peskanja, Chiping glass – luskanje, stekla-ledene rože …
Obstaja steklo, s katerim najraje delaš?
Pred kratkim sem v sodelovanju z malo steklarno iz Nemčije razvil steklo za vlivanje v specialne kalupe za nizke temperature (steklo ima tališče že pri 820 stopinj Celzija), ki mi ponuja neomejene možnosti pri oblikovanju in izpeljave pri postopku vlivanja.
Obstajajo tuji umetniki, ki jih občuduješ?
Mojstri obvladovanja stekla, ki jih poznam in občudujem, so Dale Chihuly – ameriški artist velikega formata, Graham Jones, Guy Kemper in William Cochran.
Na Kozjanskem, v vasi Buče, si našel kotiček za svoj studio. Zakaj na vasi?
Splet okoliščin me je privedel v te prelepe kozjanske kraje po poslovni plati, a je moja duša reagirala preveč osebno in tako sem se odločil da se tukaj ustalim in si postavim svoj studio. Iskal sem prostor, kjer bi združil vsa leta raziskovanja in razvijanja magičnega stekla, ki je doma tudi v teh krajih. V veliko pomoč mi je bila Občina Kozje z županom na čelu, ki je imela veliko mero posluha pri moji želji za odkup stavbe v vasi Buče.
Studio se nahaja v 180 let stari šoli. Si tudi ta prostor restavriral in oblikoval po svojih željah?
Že pri prvem ogledu stavbe sem začutil prostor in koncept ureditve je bil narejen.
Ali se lahko v prihodnje udeležimo razstave, kjer bo mogoče videti tvoje izdelke?
Dogovorjen sem za razstavo v galeriji Zavoda za kulturno dediščino Slovenije, ki je poleg Križank, v novembrskem terminu, kjer se bom predstavil z gosti iz Evrope.
Je ustvarjanje tvoj hobi ali se sproščaš s kakšnimi posebnimi tehnikami?
Po pravici povedano, odkar sem začel obnavljati stavbo stare šole, mi ob projektih in adaptaciji ostane bolj malo časa za hobije. Konec koncev to ni moje delo, ampak način življenja, ki sem si ga izbral sam.
Kam bi nas na Kozjanskem povabil na dobro hrano?
Lahko se pohvalim z dobrim gostincem in prijateljem, ki sem ga spoznal v teh letih na Kozjanskem. Ima zelo dobro gostilno šempeter v Bistrici ob Sotli z izvrstno hrano in pijačo, ki jo lahko mirno priporočam tudi ostalim, ki bodo zahajali v te prelepe kraje. Včasih je dobro malce postati in spiti kakšno kupico rujnega ter prisluhniti kozjanskim zgodbam, zaradi katerih sem ostal v teh krajih.
