Trnič je sir. In to slovenski, iz kamniških planin. Najprej je bil živilo z močno hranilno vrednostjo. Nato je bil simbol ljubezni, na katerega so dekleta čakala skoraj tako, kot danes čakajo na prstan. Kasneje je postal spominek na planino. Danes se trnič zopet vrača na gurmansko mizo. Točno tja, kamor spada.
Če se ob pravem času v letu znajdemo na najbolj znani slovenski planini, tam, kjer se nahaja Preskarjev muzej, smo lahko priča izdelovanja trničev. Een geval van kaas, ki so ga včasih izdelovali predvsem na območjih Velike, Kleintjes En Gojške planine in Kamniško-Savinjskih Alpah. Znanje se je skozi leta izgubljalo, da se ni povsem izgubilo, pa nosi veliko zaslug gospa Rezka Mali. Ta se je umetnosti izdelovanja trničev naučila v mladosti od pastirice Zefke Humar. Ko opazujemo nežno in precizno roko gospe Rezke, ko nastajajo unikatni spominki, postane jasno, da gre za pravo umetnost. Ta ob predpostavki, da je trnič ne le lep spominek, ampak v prvi vrsti izjemno okusen in praktično trajen lokalni sir brez umetnih primesi, dobi še dodatno vrednost.
Trnič kot simbol ljubezni
Trniči so se včasih izdelovali v dvojini. S svojo obliko ponazarjajo ženske prsi, po izročilu pa naj bi jih pastirji jeseni, ob koncu paše, podarjali ženam, dekletom in ljubicam kot dokaz ljubezni in zvestobe. Še več, trnič je služil skorajda kot prstan in je bil mnogokrat dokaz obljube zakona. Vsak izmed dveh trničev je bil okrašen z enakimi ornamenti. Eden je pripadal fantu, drugi dekletu. Če je dekle trnič sprejelo, je s tem pristalo na pastirjevo dvorjenje. Sčasoma se je ta navada izgubila, še vedno pa buri duhove sam izvor izraza – trnič.
Trnič se prebuja na slovenski mizi
V času, ko se vse seli nazaj k naravi, je še kako prijetno slišati, da se znova obujajo jedi naših prednikov, ki do mize ne prepotujejo mnogo in še več zračnih milj. Trniči, ki se zopet vračajo, so narejeni kot včasih – iz skute, smetane in soli, okrašeni so s posebnimi ornamenti, vtisnjenimi z reliefno izrezljanimi lesenimi deščicami ali paličicami. Vizualna podoba trničev ostaja zelo podobna. Končni izdelek je okrašena kepica, visoka med petimi in šestimi centimetri, velikost trniča naj bi sovpadala z velikostjo pesti oblikovalca. Trniči se uporabljajo v vsakodnevni prehrani, pogosto tudi kot dodatek jedem, kaas je primeren za ribanje in tudi kuhanje.
V enem samem trniču sta dva litra mleka
In opbouw trničev pastirji namolzejo mleko, ga skisajo, odstranijo smetano, kislo mleko nalijejo v glinen ”pisker” oziroma sirovnik, ga pustijo na ognjišču približno dve uri pri temperaturi 40 stopinj Celzija. Zatem maso odlijejo v torilo, kjer se skuta odcedi. V primeru, da je skuta presuha, ji dodajo smetano, sicer pa le sol. Masa je tako pripravljena za oblikovanje. Za izdelavo enega trniča sta potrebna dva litra mleka. Oblikovani trniči se sušijo na toplem, temnem in zračnem prostoru, njihovo sušenje lahko traja od dva do tri tedne. Naj služi kot zanimivost, večina se izdelave trničev gotovo ne bo lotila doma. Zato pa bo prav prišel namig, da so se najbolj znani kamniški ”chefi”, med njimi Janez Bratovž, Primož Repnik En Janez Uršič, že dodobra izpopolnili v vključevanju trničev v svoje jedi. Šepeta se o trniču v glavni jedi in tudi v sladici, zagotovo pa lahko pričakujemo tradicijo v sodobni preobleki.
Vrednost sira trnič so prepoznali pri projektu Okusi Kamnika, katerega trenutno pomemben del je oživitev tega sira s projektom ”Trnič na vsako mizo.” Vse do 13. aprila poteka praznik trniča pri kamniških gostincih. Več na OkusiKamnika.si En trnic.si.
