Dublin – oczami Jamesa Joyce’a…

Stolp danes preurejen v enega od številnih muzejev, posvečenih Joyceu. Sledi postanek za burgundec in sendvič z gorgonzolo v pubu Davy Byrne na ulici Duke Street, prav tako, kot je to storil Bloom, ali okrepčilo z vrčkom piva na nabrežju Ormond Quay. Seveda je današnjost drugačna od Irske z začetka dvajsetega stoletja in nemogoče je do potankosti slediti poti iz romana. Eden od najbolj emblematičnih krajev, ki govorijo o Bloomovi osebnosti, je njegova hiša na ulici Eccles Street 7, saj ne obstaja več. V drugih predelih mesta, kot na primer v rdeči četrti ali Nighttownu, ostajajo le bledi spomini. Na sam Bloomsday ali v dneh okoli njega, saj praznovanje poteka skoraj teden dni, se tudi veliko ljudi obleče v podobe karakterjev iz romana Ulikses, torej oblačila z začetka dvajsetega stoletja. Čeprav so Dublinčani ponosni na svojega slavnega rojaka in mu prirejajo to unikatno prireditev, gre za enostransko ljubezen. Joyce je preziral Irsko, še posebej Dublin, in večino življenja preživel v tujini, med drugim tudi v bližnjem Trstu in nekaj časa celo v Pulju, ki ga prav tako ni maral in ga je primerjal z obmorsko Sibirijo. Po drugi strani pa tudi Irci niso ravno gojili pozitivnih čustev do Joycea in njegova dela so bila na zelenem otoku nekaj časa celo prepovedana. Označen je bil za pornografskega pisca in tudi med kolegi ni bil posebej cenjen. Kljub obojestranski mržnji se je Joyce v svojih delih vedno vračal v svoje rodno mesto in ga podrobno opisoval, zato je ena od možnosti spoznavanja irskega glavnega mesta tudi sprehod po poteh Jamesa Joycea.

Sprehod po Dublinu
Kdorkoli danes obišče Dublin, se radovedno sprašuje, kdo je bil Ulikses. Težko se je sprehoditi po mestu, ne da bi našli kip ali spomenik, posvečen Joyceu, ne da bi se spomnili vsaj enega trga, omenjenega v romanu, ali občudovali kakšne skulpture, posvečene kateremu od pisateljevih junakov. Celo sam Joyce je nekoč rekel, da bi ga v primeru, če bi bilo mesto razrušeno, lahko obnovili do zadnjega kamna, če bi le sledili potem iz njegovega romana. Za nekatere obiskovalce je edini pravi Dublin tisti, ki obstaja v romanu, zato se vedno znova podajajo na edinstveno romanje, polno literarnih spominov in pubov. Nihče ne ve natančnega števila pubov v Dublinu, a prevladuje mnenje, da jih je več kot tisoč. Joyce je napisal, da je nemogoče obiti mesto, ne da bi se sprehodili mimo vsaj enega, zato jih je najbolje podrobno spoznati. Njegovi junaki obiskujejo The Oval na ulici Abbey St, Mooney, ki se je preimenoval v Abbey Mooney, prečkajo reko Leffey, ki jo je pisatelj poosebil in jo imenoval Anna Livia Plurabelle, in končno pridejo na ulico Duke St, majhno ulico z velikim številom pubov.

Mesto kontrastov
Dublin je mesto, polno kontrastov in nasprotij. V trenutku se lahko znajdemo na elegantnem trgu, kot ja na primer St. Stephen’s Green, nekaj metrov naprej pa smo že v centru revnega predela, obkroženi z zanemarjenimi stavbami. Mesto omejujeta dva velika kanala, deli pa ga reka Liffey. Severni del mesta velja za delavskega in južni za bogataškega. Resnica je drugačna. V severnem delu je center dogajanja ulica O’Connell St, ki je hrbtenjača mesta in kjer bomo našli največ spominov na svet Jamesa Joycea. V južnem delu je več prostornih trgov, bohemski predel Temple Bar, ulica za pešce Grafton St in večina najpomembnejših institucij. Ljubezen do literature in tradicija Dublinčanov se kaže tudi v številnih knjižnicah in stavbah, povezanih z velikimi pisatelji. Kar trije veliki sinovi Dublina so bili nagrajeni z Nobelovo nagrado za književnost: G. Bernard Shaw leta 1925, W. B. Yeats leta 1938 in Samuel Beckett leta 1969. Pozabiti ne smemo niti na Oskarja Wilda ali Jonathana Swifta, avtorja Guliverjevih potovanj. Za pridobitev ljubezen do Dublina ni nujno, da postanemo navdušeni nad Jamesom Joyceom, saj lahko junija ali v katerem koli drugem mesecu leta uživamo v številnih mestnih zanimivosti. Ljubitelji literature ali ne, obiskati moramo Kolegium Trójcy, univerzo, ki je bila osnovana v 16. stoletju in na kateri so študirali Oskar Wilde, Jonathan Swift in Samuel Beckett. Za njenimi elegantnimi zidovi je knjižnica, v kateri hranijo znamenito knjigo Book of Kells, bogato okrašen latinski rokopis, ki so ga okoli leta 800 prepisali keltski menihi. Med množico drugih muzejev nikakor ne smemo izpustiti narodnega muzeja in narodne galerije, prvega zaradi spoznavanja irske zgodovine, od prazgodovine do neodvisnosti, drugega zaradi najbogatejših galerij na svetu, kjer so dela Caravaggia, Rubensa, Vermeerja, Goye in Velazqueza. Pod zaščito irskega narodnega zavetnika je Katedrala svetega Patrika, najpomembnejša irska anglikanska cerkev, katere zgodovina sega v 12. stoletje, čeprav je na njenem mestu še prej stala kapela. V njej sta pokopana tudi Jonathan Swift in njegova ljubljena Stella. Druga pomembna protestantska cerkev je Christ Church, prav tako iz 12. stoletja, v bližini (v Dublinu ni nič daleč) stoji dublinski grad, ki je simbol angleške vladavine, prav tako se v bližini lahko okrepčamo v Temple Baru, ki je v eni najbolj priljubljenih četrti v mestu. Tako lokalni prebivalci kot tujci radi obiskujejo to bohemsko četrt, polno restavracij in barov. Na njenih ulicah se v poletnih mesecih odvija zanimiv festival na prostem. Enega najbolj avtentičnih ambientov bomo doživeli v predelu Liberties, ki je tudi ena najstarejših naseljenih četrti. V tamkajšnjih pubih bomo lahko popili vrček piva in se spustili v zanimive pogovore z Irci. Nekateri pubi so polni zgodovine, kot so na primer Kehoe’s, The Long Hall, Neary’s, Ryans Lub Doheny & Nesbitt’s. V prav vseh seveda ponudijo slavni Guinness, temno pivo, ki je postalo eden od irskih simbolov. Pravi oboževalci ga ne bodo pili le v pubih, ampak bodo obiskali kar pivovarno, ki je lani praznovala častitljivih 250 let.