Column: Is televisie radio geworden? of de media-gangbang van millennials

Globalizacija je prodrla v vse pore naše družbe in temu se ni mogla izogniti niti domača medijska krajina, ki v zadnjih letih zgublja tla pod nogami, saj ji ne uspe ujeti mladih. Ti živijo v popolnoma drugačnem medijskem svetu, ki z lokalno realnostjo nima nikakršne povezave. Zanje ni CNN-a, BBC-ja, POP TV-ja, RTV-ja … in ostalih medijskih gigantov, temveč so jih v celoti zamenjale zvezde družbenih omrežjih. Njihovi kanali sprejemanja informacij pa so popolnoma drugačni. Snapchat, Instagram in YouTube so v središču. Facebook pa le še nujno zlo in zgolj orodje za komunikacijo. Na razmišljanje o tej temi sta me napeljala sinova, stara 13 in 16 let, ki sta ravno v tistih letih, da se z njima že da pogovarjati tudi o tovrstnih zadevah. Starejši, 16-letnik, obiskuje srednjo medijsko šolo in je tako rekoč na ‘sceni’. Pri njiju sem namreč opazil vzorec vedenja, ki ga doživljamo vsi starši, otroka se ne javljata na telefon, če pa se javita, lahko doživim veliko nejevolje …, ker ju nekako motim pri njunem spremljanju informacij. Zmotim njun naravni sistem dojemanja informacij. Kar je še huje, ko se pogovarjamo o novostih in novicah, ki jih v Sloveniji ni mogoče prebrati, začenjamo tudi komunicirati v angleščini. Milenijci ter vse generacije za njimi so za slovenske medije izgubljene generacije. Klasični mediji se jim zdijo zastareli, neumni in neiskreni. Ob tem pa sem se kot nekdo, ki je v medijih že precej let, tudi nekoliko zdrznil. Neiskrenost je pravzaprav tisto, kar to generacijo najbolj moti. Oziroma jo generalno odbija. Tudi zato sem se zakopal v problematiko, ki bo izjemno zanimiva v naslednjih letih in na katero praktično nihče v slovenskem prostoru – vsaj medijskem – ni pripravljen. O njej pa redkokdo upa razmišljati odkrito. Kaj se torej dogaja?

Televizijo je zamenjal telefon in tako je na nek način televizija postala radio. Milenijci nanjo gledajo le še kot na zaslon oziroma računalniški zaslon, na katerem se lahko priklopijo na YouTube oziroma zaženejo Netflixen in si pogledajo najljubšo serijo. Tako pri njih z izjemo športa v živo svet linearne televizije ne obstaja več. A razlogi so v psihologiji in formatih, v katerih dobivajo informacije. Prav družbena omrežja in možnost biti medij z orodjem, ki ga nosiš v žepu, daje množici ustvarjalcev vsebine (content creatorjem) možnost, da so pri tematikah iskreni. Da povedo svoje mnenje, objavijo verodostojno informacijo, ki je takšna, kot je, brez šumov in plastičnosti oziroma umetelnosti klasičnih medijev. Za milenijce je na primer osrednji informativni program – torej klasična poročila – relikt nekega drugega sveta. Arhaičnost brez primere. Koncept, ki je preživet in spada v neko davno preteklost.

In na nek način se delam, da jih razumem, ko v zadnjem obdobju poskušam ujeti njihov svet. Zato sem pri sebi že pred časom začel z eksperimentom in se osredotočil le na sprejemanje informacij s signali, ki jih pridobim iz družbenih omrežjih. In za čuda preživel. Neumen TV program je zamenjal program na YouTube, izbran na podlagi mojih interesov in zanimanj, ki mi ponuja veliko več kot televizija. Tako je YouTube že danes moje okno v svet in informacije dojemam kot mnogo hitrejše in iskrenejše. Do te mere, da me v zadnjem času moti, kako informacije podajajo klasični mediji. Tako me vedno znova ne preseneti prva novica osrednjega informativnega programa in kako ‘mimo’ so vse ostale novice, ki nam jih servirajo vrli TV uredniki, ki ciljajo tako zelo splošno in ozko, da se mi zazdi, kot da živim v Severni Koreji in ne v moderni evropski državi.

TV je v osnovi popolnoma izgubil stik s časom. Uredniki pa nostalgično gledajo na čase velikih produkcij, ki so jih bili veliki oglaševalci pripravljeni financirati. A ti časi so mimo, ker oglaševalci vse večkrat in vse pogosteje kanalizirajo svoje oglaševalske budžete v segment influencerjev in novih načinov. In tudi zato razumem, zakaj naša največja komercialna televizijska hiša stremi k temu, da bi jo lahko odjemali le prek kabla in za to tudi plačevali. Odgovorni so se namreč po vsej verjetnosti začeli zavedati, da so minili časi, ko je bilo TV oglaševanje učinkovito. In v prihodnosti pričakujejo močan padec oglaševalskih prihodkov. Preprosto so se začeli zavedati, da je svet danes izjemno drugačen. Razni kartelni dogovori in zgodbe o zaroti so odveč. Gre za preživetje. Pravzaprav golo preživetje medija, ki ni v stiku s časom. In televiziji je odklenkalo praktično povsod, le v Sloveniji se zdi, da živimo v milnem mehurčku.

A to ni le problem medijev in tudi ne lokalnih televizijskih postaj. Na koncu je problem države in slovenskega jezika. Z globalizacijo medijske krajine in z monopoli, ki se ustvarjajo na globalno ravni, je najbolj na udaru prav slovenski jezik. Mladi so že dvojezična generacija. Njim je danes popolnoma vseeno, ali informacijo dobijo v slovenščini ali angleščini. Še huje, slednje jim je celo ljubše. Vse skupaj pa se začne že pri najmlajših, ki so jim tuje risanke edino, kar jim je ta hip ponujeno. Slovenske ponudba je tako zelo skromna, da jo lahko označim za neobstoječo. In prav tu – v zibki – naši najmlajši živijo v drugi medijski realnosti. Že danes živijo globalno in ne lokalno._