Vzgoja otrok ni le umetnost ljubezni in podpore, temveč tudi nenehno učenje, kako z besedami vplivamo na njihov razvoj. Starši se pogosto ne zavedamo, da lahko z določenimi izjavami, izrečenimi v afektu ali naveličanosti, nevede škodujemo otrokovemu dojemanju sebe in svojih čustev. Tudi če mislimo, da so naše besede neškodljive, se lahko globoko zarežejo v otrokovo samozavest.
Otrokov svet je še vedno zelo občutljiv, zato je pomembno, da se zavedamo moči besed. Pravilno izražanje in podpora sta ključna za razvoj zdrave samozavesti in čustvene inteligence. Naši stavki lahko bodisi gradijo njihov notranji svet bodisi ga rušijo.
“Nehaj jokati!”
Otrokom ne smemo preprečevati izražanja čustev. Solze so del njihovega čustvenega razvoja, zatiranje pa lahko vodi v težave pri obvladovanju čustev kasneje v življenju.
“Pusti, da to naredim jaz.”
Otroci se skozi napake učijo novih veščin. Če jim starši odvzamejo to možnost, jih prikrajšajo za priložnost, da postanejo bolj samostojni in samozavestni.
“Zdaj te res ne maram.”
Kljub temu, da nas otroci včasih spravljajo ob živce, je pomembno, da kritiziramo njihovo vedenje, ne pa njih samih. Otrokova identiteta je še vedno v razvoju, zato so takšne izjave zelo škodljive.
“Nimaš razloga biti žalosten.”
Kako lahko vemo, kaj naš otrok čuti? Njegova čustva so resnična, tudi če so razlogi za njih odraslim morda smešni. Razumevanje in pogovor o občutkih krepita čustveno inteligenco otroka.
“Samo dojenčki se tako obnašajo.”
Primerjanje otrok z dojenčki lahko povzroči sram in zavračanje lastnih čustev. Vsaka starost ima svoje razvojne mejnike in frustracije.
“Toliko žrtvujem zate.”
Otroci nas niso prosili, da postanemo starši. To, da jih opominjamo na naše žrtve, ustvarja občutke krivde, kar lahko negativno vpliva na njihovo samopodobo.
“Pusti me pri miru.”
Starši seveda potrebujemo svoj prostor, vendar moramo to otrokom razložiti na ljubeč način, brez občutka zavrnitve.
“Nikoli nimam časa zase.”
Ko otroci to slišijo, se lahko počutijo kot breme. Pomembno je, da izražamo svoje potrebe, ne da bi otroku vsiljevali občutke krivde.
“Ne sprašuj več!”
Otroška radovednost je ključna za njihov razvoj. Če jih odvračamo od postavljanja vprašanj, zaviramo njihov naravni razvoj in željo po učenju.
“Spravi se čez to!”
Zatiranje čustev ne rešuje težav, temveč jih poglablja. Otroci morajo razviti zdrave načine za spoprijemanje z občutki, ne pa jih ignorirati.
“To ni nič pomembnega.”
Otrokov svet je poln velikih trenutkov, tudi če so za nas nepomembni. S tem, ko zanikamo njihovo pomembnost, spodkopavamo otrokovo vrednotenje svojih izkušenj.
“Ne bodi tako ___.”
Karkoli vstavimo v to izjavo – sramežljiv, glasen, nagajiv – je kritika osebnosti otroka. Namesto tega se osredotočimo na vedenje in uporabimo pozitivno okrepitev.
“Ne zanima me to.”
S tem otroku sporočamo, da njegove misli in občutki niso pomembni. Takšne izjave lahko močno škodujejo njegovi samopodobi in odnosom.
Besede, ki jih izgovarjamo, so izjemno pomembne, še posebej v odnosu do otrok. S svojim jezikom lahko bodisi gradimo samozavest in čustveno inteligenco bodisi ju rušimo. Kot starši moramo vedno stremeti k temu, da ustvarjamo ljubeče, podpirajoče okolje, kjer se otrok počuti cenjenega in slišanega.
