Vseeno mi je bilo. Našla sva namreč jaso pravih goznih borovnic in jih napadla. Sonce je sijalo skozi borovce, dišalo je po mahu in iglicah, bilo je mirno in tiho. Midva pa hlast, slat, mljask po borovnicah. In čeprav sva na srečanje s prijetno direktorico lokalne gorske železnice prišla vijolična okoli ust, mi je, kot pravim, bilo kratko malo vseeno. Čez prave nemške gozdne borovnice ga pač ni.
Dan pa sva sicer začela po ameriško. Po tem, ko je najin fiat včeraj na štiripasovni avtocesti neslavno izdihnil, sva danes zjutraj namreč pred hotelom prevzela forda. Ja, še vedno nisva prišla do nemškega avtomobila. Če jutri “crkne” še ta, nama morda pa le uspe.
Nazaj k borovnicam. In železnici.
Bili smo torej daleč nekje v Thuringen gozdu, nekje, kamor bi na prvi pogled rekel, da ne zaide nihče, a sva na najino veliko presenečenje odkrila, da na idiličnem gorskem vlakcu dnevno posede več kot 1000 ljudi.
Gor in dol, pa malo naokoli, za kosilo tradicionalni bratwurst in seveda obvezno lokalno malo pivo.
Najin program je … nemški. Do minute natančen in nepopustljiv. Pa saj nama paše. Le privaditi se je potrebno, da se kavica pije takrat, ko je čas za kavico. Da se vstopi na vlak takrat, ko se vstopi na vlak. In da je lahko že 10 minutna zamuda usodna za izpeljavo celotnega zastavljenega programa. Nemčija. Kančka njihove natančnosti se vsekakor ne bi branil.
Sončni zahod sva dočakala ob čarobnih vilah. Ob mogočnih drevesih, drevesnih hiškah in majcenih škratkih.
Prijetno izgubljena nekje v Thuringenu. S prijetnim okusom dobre hrane in prijaznih prijateljev, ki naju sprejemajo in gostijo na vsakem koraku. “Aha, vidva sta blogerja iz Slovenije! Dobrodošla!” Midva pa nazaj s svojo polomljeno nemščino, ki verjetno zveni podobno kot Šved govori slovensko: “Dobro dan. Sponznati tebe zelo lepo. Lačen. Pil in jedel. Gremo.”
Preberi še ostale dele potopisa:
#1 Cesta igrač / #2 Cesta igrač / #3 Cesta igrač / #4 Cesta igrač
Se nadaljuje jutri!
