Hvala ti, ker si bil del mojega življenja: Čeprav sva šla vsak svojo pot, sem hvaležna zate

Ko si prvič vstopil v moje življenje, je bilo, kot bi prišla pomlad po dolgi zimi. S tabo je vse postalo svetlejše, bolj živo. Imela sva tiste majhne trenutke sreče, ko sva se smejala brez pravega razloga, ko sva si s pogledom povedala vse. Bila sem srečna. Zares srečna. Zdi se, kot da sva bila ustvarjena drug za drugega, vsaj za tisti trenutek v času.

A življenje je čudno – spreminja se in včasih na nepričakovane načine. Ljubezen ni vedno dovolj, in naju je pripeljala do točke, kjer je bilo pretežko nadaljevati skupaj. Sprejela sem to, ne brez boja, ampak s časom. Razumela sem, da vse, kar se zgodi, ima svoj razlog.

Vem, da se nisva razšla zaradi sovraštva ali jeze. Ne, najin razhod je bil tiha kapitulacija pred stvarmi, ki jih nisva mogla spremeniti. Toda to ne pomeni, da ne cenim vsega, kar sva imela. Nasprotno. S tabo sem se naučila, kaj pomeni resnično ljubiti. Naučila sem se, kako je, ko ljubiš nekoga tako močno, da bi dal vse, da bi ga osrečil. In čeprav je bilo težko, mi je to dalo moč, da sem zrasla.

Sedaj, ko je med nama prostor in čas, včasih pomislim nate. Mogoče to zveni smešno, a kljub vsemu se v meni pojavi nasmeh. Mogoče si se spremenil, mogoče si še vedno isti, vendar si bil zame pomemben. Bil si tista ljubezen, ki mi je pokazala, kako globoko lahko čutim, kako veliko sem pripravljena dati.

Morda me ne razumeš. Morda ne boš nikoli vedel, koliko si mi pomenil. A čeprav najina pot ni več skupna, ti želim, da veš: hvaležna sem. Hvaležna za vse, kar sva doživela. Hvaležna za vse lepe trenutke, za vse lekcije, za vse smehe in celo solze.

Mogoče te ne bom več srečala, mogoče se najini poti ne bosta več križali. A vedno bom hvaležna zate. Zaradi tebe sem boljša verzija sebe. Ljubezen, ki jo gojim v srcu, ni več tista strastna, romantična ljubezen, ampak globoka hvaležnost. In to je v redu. Hvala ti, ker si bil del mojega življenja.