Vzgoja je ključna pri oblikovanju otrokovega čustvenega sveta. Pogosto se sprašujemo, kaj počnemo prav in kje morda delamo napake. Eden izmed vedno bolj perečih izzivov je anksioznost otrok, ki se kaže v različnih oblikah – od pretiranega strahu pred neznanim do fizičnih simptomov, kot so bolečine v želodcu in nespečnost.
Toda, ali je mogoče, da določeni vzorci starševskega vedenja prispevajo k razvoju anksioznosti? Raziskave so pokazale, da obstaja določena vrsta staršev, pri katerih je večja verjetnost, da bodo vzgojili anksiozne otroke.
Pretirano zaščitniški starši: ko je svet preveč nevaren
Eno izmed bolj znanih vedenj, ki vodi do otrokove anksioznosti, je tako imenovano “helikoptersko starševstvo”. To je oblika pretirane zaščitniške vzgoje, pri kateri starši nenehno bdijo nad svojimi otroki, se vmešavajo v vsako odločitev in poskušajo odstraniti vsakršne ovire ali nevarnosti iz otrokove poti. Na prvi pogled se zdi, da takšni starši le želijo najbolje za svojega otroka, a v resnici jim preprečujejo, da bi se otroci soočali z življenjskimi izzivi in razvijali odpornost.
Pretirana zaščita otroka pred težkimi situacijami, kot so konflikti z vrstniki ali neuspehi v šoli, otroku onemogoča, da bi se naučil, kako se spopasti s svojimi čustvi. Namesto da bi razvijal strategije za premagovanje težav, se otrok navadi, da je svet preveč nevaren, da bi se soočal z njim sam. To vodi do povečanega občutka nemoči in tesnobe, ko se sooči z realnimi izzivi, saj se počuti nepripravljenega in nesposobnega.
Strah staršev se prenaša na otroke
Drug pomemben dejavnik, ki prispeva k anksioznosti otrok, je vedenje staršev, ki sami trpijo za tesnobo ali pa imajo prevelike strahove pred določenimi situacijami. Otroci so kot gobice – vsrkajo vse, kar doživljajo v svoji okolici, in če čutijo, da se starši bojijo sveta okoli njih, to pogosto prenesejo tudi nase.
Na primer, starši, ki se bojijo višine, ne bodo le preprečili svojim otrokom, da bi plezali po drevesih, ampak bodo s svojo zaskrbljenostjo sporočili, da je svet nevaren in poln groženj. Takšno vedenje povzroča, da otrok začne dvomiti o lastni varnosti, kar še dodatno prispeva k občutkom tesnobe. Otroci, ki odrastejo v takšnem okolju, imajo lahko težave pri razvoju zdrave samozavesti in občutka varnosti.
Izogibanje težav in nezmožnost spoprijemanja
Pomemben element razvoja čustvene odpornosti je sposobnost soočanja z izzivi. Starši, ki otrokom omogočajo, da se izognejo težkim situacijam, pa nevede prispevajo k njihovi nesposobnosti, da se naučijo premagovati strahove. Namesto da bi otrok doživel neuspeh in se nato učil iz svojih napak, starši poskrbijo, da se nikoli ne sooči s tveganji. Posledično otrok ne razvije potrebnih orodij za soočanje s frustracijami, kar vodi do povečane anksioznosti, ko se znajde v nepredvidljivih ali neprijetnih situacijah.
Kako otrokom pomagati premagovati anksioznost?
Prvi korak je zavedanje, da ni vsak neuspeh ali napaka katastrofa. Otroci se morajo naučiti, da so izzivi del življenja, in starši jih pri tem lahko podprejo s spodbudami, da sami rešijo težave, namesto da jim vsakič priskočijo na pomoč. Pomembno je tudi, da starši delajo na svojem lastnem strahu in tesnobi ter ne prenašajo svojih skrbi na otroke.
Podpora, sočutje in spodbujanje otroka, da raziskuje svet na lastno pest, so ključnega pomena za razvoj čustvene odpornosti. Otroci morajo čutiti, da jim starši zaupajo in verjamejo v njihove sposobnosti. Na ta način bodo lažje razvili samozavest in premagovali tesnobo, ki jo lahko povzroči preveč zaščitniško starševstvo.
Zaključek: starši kot vzorniki
Vsak starš si želi najbolje za svojega otroka, vendar je pomembno, da prepoznamo, kdaj naš strah otroku morda bolj škoduje, kot koristi. S pravilnim pristopom in zavedanjem lastnih vzorcev vedenja lahko pomagamo otrokom razviti moč, samozavest in čustveno odpornost, ki jim bo pomagala premagovati tesnobo in uspevati v svetu.
