Amalfijska obala – oddih za romantike z adrenalinsko žilico

Konec devetnajstega stoletja je italijanski pesnik in pisatelj Renato Fucini napisal, da bo poslednja sodba za prebivalce Amalfijske obale, ki bodo sprejeti v nebesa, dan kot katerikoli drugi dan. S tem je najlepše opisal lepote bujno zelenih teras, ki visijo nad razpenjenim morjem, kulturno bogastvo in arhitekturno dediščino obale siren, ki zavzema južni del sorentskega polotoka. Divja, vabljiva in romantična amalfijska obala je nedvomno del Italije, ki ga moramo obiskati, če je le mogoče z avtom, a ne na višku poletne sezone, ampak v toplih spomladanskih dneh, ko vzpenjanje po neštetih stopnicah ni nemogoč podvig in se po zavitih cestah ne podi na tisoče turistov, ki tekmujejo z domačimi vozniki vesp.

Zavito, bolj zavito, amalfijska obalna cesta
Ko telo in duša zahtevata počitek od vatikanskih muzejev, rimskih ruševin in cerkva, polnih umetnin starih mojstrov, je čas, da jo mahnemo na Amalfijsko obalo, kjer si bomo novih moči nabrali ob srkanju limoncella s slavnimi in lepimi v Positanu, se navduševali nad ponosom nekdanje Amalfijske republike in se predajali čarom opojno dišečih vrtov v Ravellu. Ribiške vasice pastelnih barv, ki so pripete na strmo vzpenjajočo se obalo, druge pa počivajo v globokih zelenih dolinah, se nizajo ob dramatični obali klifov, povezuje pa jih dih jemajoča amalfijska obalna cesta, ki povezuje neapeljski zaliv s salernskim. Cesta je tipičen primer italijanskega zmagoslavja drame nad logiko ‒ živela amalfijska cesta, kjer so pogledi neverjetni, ovinki pa slepi! Cesta je tako ozka, da se razdalja med nasproti vozečimi vozili pogosto meri v sledovih barv na avtomobilih, ki jih srečujemo ob poti.

Od Sorenta do Amalfija
Le kratka, a strma vožnja nas loči od izhodišča, znamenitega in pogosto opevanega Sorenta, do prijetne vasice Sant’ Agata sue Due Golfi, ki ponuja neverjeten pogled na neapeljski in salernski zaliv. Ker pa so Italijani narod, ki je najbolj prepričan, da gre ljubezen skozi želodec, amalfijska obala pa sodi med najlepše dele Sredozemlja, moramo poleg očem dati veselje tudi drugim čutilom, za katera bo največje doživetje obisk restavracije Don Alfonso 1890. Alfonso in Ernesto Iaccarino, oče in sin, oba večkrat nagrajena kuharska mojstra, sta med drugim tudi ponosna lastnika Michelinovih zvezdic, uspeh pa pripisujeta predvsem svoji filozofiji, ki temelji na treh principih: sredozemskem karakterju, absolutni kakovosti svežih sestavin in modernosti. Nedolgo nazaj sta začela voditi tudi kuharske tečaje, tečajniki, utrujeni popotniki in tisti, ki se njunim specialitetam ne moremo upreti, pa lahko pri družini Iaccarino preživimo kar celoten oddih v luksuznem hotelu Don Alfonso 1890 Relais.

Verjetno najbolj znano mestece na amalfijski obali je snobovski Positano. Mestece se širi vertikalno, pastelne zgradbe, s terasami, ki se borijo za najlepši pogled, se dvigujejo ena nad drugo, ozke ulice, polne strupeno dragih butikov, se med hišami spuščajo do poleti prenatrpane obale, a kljub kaosu ima Positano poseben čar, ki ga je ameriški pisatelj John Steinbeck ubesedil: ″Positano je sanjsko mesto, ki ne deluje resnično, ko si v njem, a postane neverjetno resnično, ko odideš.ʺ Ime Positana so proslavili tudi drugi pomembneži, med drugim tudi slikarka Irene Kowaliska, ki je v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja živela v eni od vil in ji je Positano služil kot navdih za slikanje na tkanino. Prav njeni živahni vzorci so vplivali na razvoj modnega sloga, ki ga danes imenujejo moda Positano: lahkotna, pisana poletna oblačila, ročno izdelano usnjeno obutev, pa tudi svečane poročne obleke lahko najdemo v številnih butikih ob amalfijski obali. Dva kilometra od Positana stoji hotel Il San Pietro di Positano, ki je zaradi čudovite lege vreden obiska, tudi če si ne moremo privoščiti ene od 41 sob ali 21 apartmajev, lahko pa v restavraciji, ki se kiti z Michelinovo zvezdico opazujemo enega najbolj romantičnih sončnih zahodov. Hotel je tudi priljubljeno zbirališče zvezdnikov, eden od njih, ameriški igralec italijanskih korenin Danny de Vito, pa je pogost gost v restavraciji Chez Black, kjer je prvič okusil pijačo številka ena južne Italije, znameniti limoncello, in ga tako vzljubil, da ga danes prideluje kar sam. V Positanu je vredno izstopiti iz avta tudi zaradi sprehoda med nasadi oljk in limonovcev, ki se razprostirajo ob poti Sentiero degli Dei. Najhitreje se bomo do te poti povzpeli po 1700 stopnicah, ki vodijo iz Positana do Nocella, od tam pa lahko nadaljujemo v različne smeri, po izjemno strmi stezi se lahko povzpnemo celo na vrh Sant’Angelo a Tre Pizzi, najvišjega dela Sorentskega polotoka. Ljubitelji morja bomo raje kot kozje stezice odkrivali lepote treh otočkov, nekaj milj od Positana, ki sestavljajo arhipelag Li Galli oziroma Sirenuse, tako poimenovan, ker naj bi bil domovanje mitskih siren, ki so s svojim petjem zavajale mornarje. Od Positana je le pol ure vožnje do Amalfija, nekoč največjega pristanišča v južni Italiji. Danes je Amalfi majhno mestece, a veličastna katedrala, ki kraljuje na vrhu širokega stopnišča in priča o nekdanji slavi mesta, ki je svojo zlato dobo doživljalo med 10. in 12. stoletjem, ko je bil Amalfi močna pomorska republika. Tistim, ki še vedno znajo globoke misli in lepe besede izliti na papir, bodo papirnice predstavljale poseben izziv, saj izdelovalci papirja, najstarejši v Evropi, še vedno nadaljujejo tradicijo ročne izdelave papirja. V bližnji dolini vodnih mlinov, ki so jih uporabljali papirničarji, lahko podobneje spoznamo starodavno tehniko v Muzeju papirja. Zgodovina se nadaljuje v vasici Atrani, ki ohranja intimnost majhnih ulic, prehodov in stopnišč.

Od Ravella do Vietria:
Eden od biserov amalfijske obale je Ravello 350 metrov nad morjem, kjer igra svetlobe in magična arhitektura že stoletja vlivata navdih umetnikom. Ime mesta je postalo nesmrtno v Boccaccievem Dekameronu, navdihoval je skladatelja Richarda Wagnerja in Edvarda Griega, novih moči pa so si v njem nabirali tudi Leonard Bernstein, Toscanini in Rostropovich. Mirò, Eschner in Turner, čigar podobe morja so na ogled v londonski galeriji Tate, so tise prelili na slikarska platna, lepote mesta pa sta opisovala tudi E.M. Forster, ki ga omenja v romanu Soba s pogledom, in D.H. Lawrence, ki je kar nekaj poglavij romana Ljubimec lady Chatterley napisal v Ravellu. Med marcem in novembrom v vrtovih vile Rufolo iz 13. stoletja prirejajo koncerte, julija pa v mestu poteka Wagnerjev festival. Prav vrtovi vile Rufolo naj bi Wagnerju predstavljali vrt Klingsor v operi Parsifal. Veliko umetnikov je v Ravello prihajalo po navdih, drugi so ostali: Virginia Woolf, Graham Greene, Tennessee Williams in Gore Vidal. Ljubiteljice koral bodo očarane v Muzeju koral, kjer so na ogled postavjene korale, kameje in nakit iz biserne matice od rimskig časov do dvajsetega stoletja. Zadnje mestece na sloviti amalfski obali je Vietri sul Mare, ki slovi po rumeni in modri keramiki, barvah narave in morja. Majhne umetnine iz keramike nas spominjajo, da je tudi sama amalfijska obala ujeta med strmine divje narave in modrino morja, ki obalo objemata, jo varujeta in svojo romantično lepoto pokažeta le tistim, ki si upajo zapeljati po njenih zavitih poteh.

Kako do tja:
Petdeset kilometrov amalfijske obale je najbolje prevoziti z lastnim avtom, ker pa je vožnja do juga Italije utrujajoča, je pametno razmisliti tudi o poletu do Neaplja in sposoji avtomobila v Neaplju ali Sorentu. Italijanska nizkocenovna letalska prevoznika, ki povezujeta severno in južno Italijo, sta Air Italy in Meridiana. Poleti iz vsakega od obalnih mestec obiskovalce na bližnje otoke vozi vrsta zasebnih trajektnih prevoznikov, največji pa je Metro del Mare.