Udobni naslanjač, vroča čokolada in... ma, spet "Sam doma"? Decembrski večeri so narejeni za božične filme – vsaj tako pravijo reklame. Nekateri komaj čakajo, da prižgejo Netflix in odkljukajo še zadnjega iz seznama romantičnih božičnih komedij. Drugi pa se že ob misli na melodijo "Let it Snow" tresejo od gnusa. Ampak zakaj? Kaj je v teh filmih tako polarizirajočega? Psihologija za tem je bolj zanimiva, kot bi si mislili.
Nostalgija na steroidih: zakaj jih imamo radi
Ah, božični filmi! So kot časovni stroj, ki nas teleportira v dneve, ko je bil božič resnična čarovnija, ne pa dirka po nakupovalnih centrih. Psihologi pravijo, da nas oboževalce teh filmov vodi predvsem nostalgija. Gledanje filmov kot so “Love Actually” ali “Grinch” nas spomni na otroštvo, ko je bil največji problem, kako dolgo je še do daril.
Nostalgija aktivira dele možganov, ki uravnavajo čustva, in poveča občutek varnosti ter pripadnosti. V kaotičnem svetu se ti filmi zdijo kot varen objem, ki nam obljublja, da bo vse v redu – vsaj do naslednjega kredita za praznične nakupe.
Predvidljivost je še en ključni element: vedno je jasen scenarij. Ona sovraži praznike, spozna njega, iskrice letijo, sledi happy end. Ta “popolna” formula prinaša nekaterim pravo psihološko uteho.
Hrup in poveličevanje: zakaj jih nekateri sovražijo
Ampak počasi! Kaj pa tisti, ki jih ob misli na božične filme oblije hladni znoj? Sovražniki teh filmov pogosto pravijo, da jih klišejski scenariji spravljajo ob živce. “Kolikokrat lahko še gledamo, kako ‘popolno’ mesto obleži pod snežno odejo ravno na božični večer?”
Psihologi pravijo, da ta odpor pogosto izvira iz realizma in cinizma. Tisti, ki so bolj kritični do praznikov ali imajo za sabo manj idealne izkušnje, dojemajo te filme kot preveč osladne ali pa kot opomnik, kako daleč so od popolne družinske idile.
Nekateri so alergični na prisiljeno veselje. Če so prazniki za koga stresni ali žalostni, se bo morda počutil še bolj osamljeno ob gledanju teh “veselečih se” zgodb. In potem so tu še tisti, ki preprosto ne prenesejo Mariah Carey.
Družbena norma ali izbira?
Ste kdaj pomislili, da gledanje božičnih filmov morda ni zgolj zabava, ampak tudi oblika družbenega pritiska? Mediji nam jih vsiljujejo kot obvezni del praznikov. Če ne uživate ob “Sam doma 2”, ste čudni, mar ne?
Za nekatere je to del upora: “Ne bom gledal božičnih filmov, ker ne bom sledil trendu!” In čisto prav imajo! Psihološko je dokazano, da nas že najmanjši odpor do normativnega vedenja lahko vodi v zavračanje teh na videz “nedolžnih” tradicij.
Je to ljubezen ali le kemična reakcija?
Božični filmi so v resnici lahko kemijski koktajl za vaše možgane. Ob gledanju teh filmov se sproščajo dopamin, oksitocin in serotonin – hormoni sreče, ljubezni in sprostitve. Zato se po dveh urah z Hughom Grantom v vlogi božičnega junaka morda počutite bolje kot po meditaciji.
A enako velja v obratni smeri. Tisti, ki jim božični filmi povzročajo stres ali dolgčas, bodo ob njih sproščali kortizol – stresni hormon, zaradi katerega bi raje šli kidat sneg, kot gledali še enega Grincha.
Psihološko gledano: je to res pomembno?
Na koncu gre za eno osnovno pravilo: dovolite si uživati (ali ne uživati). Če vam božični filmi predstavljajo sprostitev in veselje, si jih poglejte brez slabe vesti. Če pa vas motijo, ni treba sodelovati v tej praznični evforiji. Božič ni zapisan v šablone, pa čeprav vam trgovci to skuša prodati.
Nekaj za vse
Naj bodo božični filmi vaša terapija ali tarča sarkazma, v obeh primerih imajo svoj namen. Če kaj, nas spominjajo, da je vsak od nas unikaten. Vprašanje pa ostaja: je Grinch res tako slab, če ga razumemo?
