Zakaj se v določenih obdobjih življenja zdi, da ljudje odhajajo? Ali pa ste morda vi tisti, ki jih odslavljate? Kdaj se konča potrpljenje? Kdaj končno nehate dajati druge priložnosti?
Učili so nas, da moramo vztrajati, da moramo oproščati, da moramo ohranjati odnose ne glede na vse. Ampak ali je to res prava pot?
Kaj če vas določeni ljudje izčrpavajo? Kaj če vas ne spoštujejo? Kaj če vaše življenje brez njih postane boljše? Ali jim res še vedno morate odpirati vrata?
Odgovor je preprost: NE!
Ne bom se več opravičevala, ker sem izbrala sebe. Ne bom več vlagala v odnose, ki so zame breme. Lahko greste. Lahko odidete. Ne bom vas ne bom zaustavila. Pojdite, čimprej!
Odločitve, ki niso lahke, a so potrebne
Preveč časa sem preživela v krogih, kjer so me ljudje jemali kot samoumevno. Bila sem tam, ko so me potrebovali, poslušala sem njihove težave, podpirala njihove želje, a ko sem potrebovala enako – tišina. Ljudje so sposobni sprejemati, dokler jim daješ, a ko postaviš meje, jih zaboli.
Ne gre za jezo. Ne gre za maščevanje. Gre za osvobajanje.
Prepričali so me, da moram biti potrpežljiva, da moram razumeti, da moram popuščati. Toda kdo popušča meni? Kdo se vpraša, kaj jaz potrebujem? Kdo se potrudi, da bi razumel moje občutke?
Odgovor je boleče jasen: le redki.
Zato sem se odločila – nič več.
Ne bom več igrala terapevta ljudem, ki me ne poslušajo. Ne bom več ohranjala odnosov samo zato, ker imajo zgodovino. Ne bom več dajala prostora v svojem življenju tistim, ki me vlečejo nazaj.
Odločila sem se, da bom šla naprej. In če to pomeni, da moram za sabo zapreti vrata, potem naj bodo, kar zaklenjena.
Ne bom več dovolila, da me ljudje izkoriščajo
Dolga leta sem bila tista, ki je vedno rekela da. Potrebujete pomoč? Seveda. Potrebujete nasvet? Tukaj sem. Imate slab dan? Povej mi vse o tem.
Ampak kje ste, ko jaz potrebujem vas?
Spoznala sem, da so nekateri ljudje v mojem življenju zgolj izkoristili mojo prijaznost. Oni se niso vračali. Oni so samo jemali. In jaz sem jim dovolila.
Zdaj vem, da moj čas ni brezplačen. Moja energija ni neskončna. Če ti nisem dovolj pomembna, da bi se enkrat ti spomnil/a name, potem mi tudi ni treba več nositi tvojih bremen.
Ne prenašam več istih prepirov in izgovorov
Kolikokrat ste že slišali: Oprosti, ne bo se več ponovilo? Kolikokrat ste že verjeli, da se bodo ljudje spremenili? Resnica je preprosta: ljudje ne spreminjajo svojih vzorcev, če jim ni treba.
Če te nekdo že petič razočara, to ni nesrečen splet okoliščin – to je njegova odločitev. Če nekdo ne upošteva tvojih meja, to ni nerazumevanje – to je nespoštovanje.
Ne bom več čakala, da se spremeniš. Če moraš biti večkrat opozorjen na osnovno spoštovanje, potem ga nikoli ne boš dal.
Razlika med mnenji in vrednotami je prevelika
Lahko imava različne okuse za glasbo. Lahko ne maraš mojega najljubšega filma. Lahko imava različne hobije. Ampak če tvoje “mnenje” pomeni, da ne spoštuješ drugih ljudi, potem to ni več stvar različnosti – to je problem tvoje morale.
Ne bom izgubljala časa z ljudmi, ki zagovarjajo krutost, sovraštvo, ignoranco. Ne bom te učila osnovne človeške dostojnosti. Če je nimaš, potem ne želim imeti ničesar s tabo.
Če v najinem odnosu ni več iskrice, potem je konec
Včasih ohranjamo odnose zgolj zaradi skupne preteklosti. Ampak kaj pa sedanjost? Kaj pa prihodnost?
Če se ne veseliva več najinih pogovorov, če se srečujeva zgolj iz navade, če ni več radovednosti in smeha – zakaj sploh vztrajava? Ne želim živeti v preteklosti. Če je najin čas minil, greva vsak svojo pot.
Ne bo me več strah biti iskrena
Prej sem vedno iskala prave besede, se trudila ne prizadeti, blažila resnico. Ampak zakaj? Zakaj bi morala varčevati z besedami, če sem jaz tista, ki trpi?
Če nekdo ravna grdo, mu bom to povedala. Če se počutim izkoriščeno, bom to jasno izrazila. In če je zaradi tega kdo užaljen – to ni moj problem, ampak njegov.
Zaslužim si mir
Ko sem se začela osvobajati strupenih odnosov, sem opazila nekaj neverjetnega – moje življenje je postalo lažje. Manj stresa. Manj skrbi. Več energije. Več veselja. Zakaj bi se mučila s tem, kar mi ne prinaša nič dobrega?
Nekateri odnosi se preprosto razblinijo
Včasih se ljudje ne odmaknemo namerno. Preprosto zrastemo v različne smeri. Začela sem novo poglavje, ti si ostal/a v starem. In to je v redu. Nič ni narobe s tem, da gremo vsak svojo pot. Ne bom te prosila, da ostaneš. In ne bom se silila, da vztrajam.
To ni egoizem – to je ljubezen do sebe
To ni maščevanje. To je osebna rast. To ni osamljenost. To je svoboda. To ni hladnost. To je izbira – izbira življenja brez nepotrebnih bremen.
