Kolikokrat si boš rekla, da potrebuješ samo še malo časa? In kolikokrat boš sebe potisnila na stran, samo zato, da bi ostala blizu nekomu, ki še vedno ni odločen?
Na začetku čakanje ne deluje problematično. Ne boli, ne zbuja alarma. Zdi se kot potrpežljivost, kot razumevanje, kot znak, da znaš imeti nekoga rada brez pritiska.
Prepričana si, da delaš prav, ko puščaš prostor. A dnevi minevajo, odgovori ostajajo isti, ti pa ostajaš na mestu. Čakaš. Ne na čudež, ampak na odločitev, ki se ne zgodi.
Čakaš, ker verjameš v potencial
Verjameš, da se bodo stvari sčasoma sestavile. Da bo dozorel. Da bo uvidel. Verjameš v potencial. V idejo, kaj bi to lahko bilo, če bi se stvari le malo premaknile. Vsaka drobna pozornost se zdi kot znak, da nisi zaman vztrajala.
A potencial ni odnos. In upanje ne nadomesti dejanj. Medtem ko čakaš, se tvoje življenje nezavedno prilagaja neodločnosti nekoga drugega.
Postaneš tista, ki vedno razume
Ne sprašuješ več, kam to vodi. Ne omenjaš prihodnosti. Raje molčiš, da ne bi izpadla zahtevna. Počasi sprejmeš manj, kot si dejala, da boš. Ne zato, ker bi bilo dovolj, ampak ker se bojiš izgubiti še to malo, kar imaš.
Ob tem se ne zavedaš, koliko prostora zavzame to prilagajanje. Šele čez čas spoznaš, da nisi izgubila njega, temveč sebe v njem.
Nedorečenost začne oblikovati tvoj vsakdan
Vsako sporočilo dobi prevelik pomen. Vsaka tišina sproži dvome. Veselje ni več spontano, ampak previdno.
Vse je skoraj. Skoraj odnos. Skoraj bližina. Skoraj prihodnost. In to skoraj te izčrpava bolj, kot si želiš priznati.
Resnica je pogosto jasna, a neprijetna
Če bi si želel, bi se potrudil. Ne popolno, ne idealno, ampak dovolj jasno, da ne bi bilo dvoma. Trud se vidi. Prisotnost se čuti. Odločitev se ne zavlačuje v nedogled. Dolgotrajno čakanje je pogosto odgovor, ki ga nočeš slišati.
Nočeš končati tako, da ga čakaš
Nočeš se nekega dne ozreti nazaj in ugotoviti, da si leta preživela v pričakovanju. Nočeš, da čakanje postane tvoja zgodba.
Nočeš, da življenje mine, medtem ko si upala, da se bo nekdo drug končno odločil. Ne želiš biti oseba, ki je vedno bila pripravljena, a nikoli izbrana.
Zaslužiš si več kot negotovost
Zaslužiš si jasnost. Zaslužiš si odnos brez ugibanja. Prisotnost brez dvomov. Nekoga, ki te ima rad in si njegova prioriteta. Nekoga, ki ve, kaj želi, in te ne pusti čakati. Ljubezen ni ugibanje in ni stanje pripravljenosti. Je odločitev.
Oditi pomeni izbrati sebe
Ko se odločiš, da ne boš več čakala, to ni poraz. To je trenutek, ko se začneš vračati k sebi. Trenutek, ko si priznaš, da si dala dovolj. Ko nehaš dokazovati, da znaš čakati, in se začneš spoštovati.
Ko se umakneš iz vse te negotovosti, se življenje začne premikati naprej — ne zato, ker bi nekdo drug končno izbral, temveč ker si izbrala sebe.
