Ali je ljubezen res prostor, kjer se sprejemata dve duši – ranjeni, a iskreni? Ali obstaja oseba, ki zna objeti tvoje brazgotine in se ne ustraši tvoje resničnosti? Ali je mogoče ljubiti nekoga, ne da bi razumel njegovo bolečino? To niso vprašanja, ki bi iskala popolnost, temveč resnico. Resnico o tem, kaj pomeni stati pred drugim človekom – gol v duši, brez maske, brez iger, le z vsem, kar si.
Vsakdo nosi s seboj svojo zgodbo. Nihče ni prazen list. Vsak ima trenutke, ki so ga zaznamovali – nekateri prijetni, drugi boleči.
Vsaka oseba pride v odnos s preteklostjo – z brazgotinami, ki govorijo o bojih, ki jih je preživela. Pride z neizgovorjenimi strahovi, z majhnimi ranljivostmi, ki se jih boji pokazati, da je ne bi kdo še bolj prizadel.
To ni izgovor, temveč resnica. Vsi nosimo kovček spominov – nekateri težji od drugih. In v njem so tudi dvomi, zadržanost, občutek, da ljubezen včasih boli. Ko pa nekoga spustimo blizu, se učimo znova zaupati.
Ne iščem popolnosti, temveč resničnost
Popolnost je iluzija, zrcalna slika, ki razpade ob prvem dotiku realnosti. Kar si želi srce, je resničnost – nekoga, ki zna ostati, ko se ni vse enostavno. Nekoga, ki razume, da ljubezen ni vedno le ljubezen, da zahteva trud, potrpežljivost, včasih tudi tišino.
Ljubiti pomeni sprejeti – vse barve osebe, tudi tiste temnejše odtenke. Sprejeti pomeni videti onkraj trenutka, onkraj napake. To je tista tiha zaveza: “Ostajam, tudi ko je težko.”
Če ne boš verjel – vame, v naju – potem ne ostani, odidi
Ljubezen je tudi dejanje poguma. Potrebuje zaupanje, ne le občutkov. Potrebuje vero, da se iz kaosa lahko rodi nekaj lepega. Če ni te vere, potem vse izgubi pomen.
Če nekdo ne stopi v odnos odkrito, če ne tvega, če ne pokaže vse svoje strasti na dlan, potem ne more pričakovati, da bo ljubezen trajala.
Ljubiti pomeni ostati, tudi ko boli
Ko je tišina med dvema glasnejša od besed, ko se naseli utrujenost in dvom – takrat se meri moč ljubezni. Ljubiti nekoga pomeni stati ob njem tudi, ko je raztresen, jezen, izgubljen. Pomeni boriti se in graditi most, ne bežati v varnost osamljenosti.
Kdor pričakuje, da bo vedno lahko, bo znova in znova razočaran. Ljubezen zahteva delo – iskreno, vsakodnevno, ranljivo delo dveh oseb, ki se učita znova in znova izbirati drug drugega.
Ne pričakujem popolnosti – pričakujem prisotnost
Ne gre za zahtevo, temveč za spoštovanje. Za preprost, a globok pogoj: bodi tukaj, z menoj, z resnico, z voljo, da poskušaš. Ljubezen ni le strast, je odločitev, ki se ponavlja.
Življenje je prekratko za polovične dotike in prazne obljube. Ljubezen ni prostor za tiste, ki se bojijo iskrenosti. Če nekdo ne zna ljubiti v polni meri, potem je bolje, da odide – ne iz jeze, temveč iz spoštovanja.
Ljubezen, ki traja
Prave ljubezni ne poganja popolnost, temveč pripravljenost rasti skupaj, tudi skozi razpoke. Takšna ljubezen ne obljublja vedno sreče, ampak resničnost.
In zato – če me ne boš ljubil, ko sem na tleh, ko dvomim, ko se učim biti boljša različica sebe, potem prosim, pojdi.
