Če bi se vesoljci danes spustili na sončno stran Alp in si ogledali naš vsakdan, bi v poročilo Galaktični federaciji zapisali naslednje: "To je pleme, ki verjame, da se bogastvo ustvarja s polaganjem knaufa in da je vrhunec civilizacijskega dosežka regres za letni dopust."
Slovenija je fascinanten laboratorij. Smo edina država na svetu, kjer ljudje z minimalno plačo vozijo avtomobile, ki stanejo triletni proračun povprečne afriške vasi, hkrati pa protestirajo, da je kruh predrag. Živimo v kolektivni halucinaciji, v ekonomski Fata Morgani, kjer smo zamenjali imeti za biti in zapraviti za ustvariti.
Sindrom “sijoče pločevine” in betonskih spomenikov
Poglejmo resnici v oči. Naša nacionalna patologija ni alkoholizem (čeprav se trudimo), ampak popolna nepismenost pri razumevanju kapitala.
Slovenec ne razume koncepta “sredstva”. Zanj je naložba avto. Nemški, seveda. Dizel, če se le da. To, da ta kupa železja izgubi tretjino vrednosti v trenutku, ko zapelje iz salona, in da je v bistvu sesalec za denar, je nepomembno. Pomembno je, da sosed Jože vidi, da nam gre dobro. Jože pa medtem zida prizidek k hiši, v kateri že zdaj živita samo on in njegova žena, ker so otroci pobegnili v tujino ali pa v garsonjero v Ljubljani, da jim ni treba poslušati očetovih modrosti o tem, kako se meša malta.
Zgradili smo deželo betonskih spomenikov lastnemu egu, v katerih bomo na starost zmrzovali, ker ne bomo imeli za ogrevanje. Medtem ko svetovni kapital teče v algoritme, biotehnologijo in energetske rešitve, mi vlagamo v fasade in tlakovce. Smo kot tisti orkester na Titaniku, le da mi ne igramo glasbe, ampak se kregamo, kdo ima lepše zloščen inštrument, medtem ko voda že teče v čevlje.
Digitalni fevdalizem: Mi smo kmetje na tujih njivah
Ampak prava tragedija se ne dogaja na naših dvoriščih. Dogaja se na naših zaslonih.
Svetovna ekonomija se je radikalno spremenila. Prešli smo v dobo digitalnega fevdalizma. Lastniki platform (Google, Amazon, Meta, Microsoft) so novi fevdalci. Mi, ki te platforme uporabljamo, ki v njih puščamo svoje podatke, svoj čas in svoj denar, smo moderni tlačani. Kmetje.
In kaj počne Slovenec? Je on tisti, ki razvija nov algoritem? Je on lastnik delčka teh fevdov? Ne. Slovenec je potrošnik. Navdušeno kupuje najnovejši telefon, da lahko na njem gleda, kako drugi ljudje živijo bolje od njega.
Dovolite mi kratek skok v brutalno matematiko, ki jo je pred kratkim serviral Tony Robbins in ki bi morala biti obvezno čtivo na vsaki slovenski srednji šoli. Če ste zadnjih 15 let zvesto stali v vrsti in kupovali vsak nov model iPhona, ste za ta privilegij ‘statusa’ skozi okno zmetali približno 22.000 evrov. Sliši se veliko, a to številko še preživite.
Toda, če bi namesto telefona ob vsakem izidu kupili delnice Appla v popolnoma isti vrednosti, bi danes imeli na računu 326.000 evrov.
Preberite to še enkrat. 326 tisočakov. To ni drobiž za kavo. To je stanovanje v Ljubljani. To je vaša finančna svoboda. To je razlika med tem, da ste lastnik kapitala, in tem, da ste zgolj molzna krava tehnoloških gigantov. Ampak ne, vi imate raje v predalu kup elektronskih smeti, v žepu pa napravo, ki bo čez dve leti vredna manj kot včerajšnja žemlja.”
