Ferrari Luce je tu, polovica avtomobilskega sveta ga sovraži, druga polovica ga ne razume, jaz pa stavim, da bo postal eden najuspešnejših modelov v zgodovini znamke. Ne kljub temu, da je nemogoč. Ampak ravno zato. In zato, ker nihče izmed kritikov v resnici ne ve, kaj luksuz sploh je.
Ferrari Luce. Internet ga krsti za “luksuzni opekač”. Telegraph piše o “brezdušni kabini”. Kolumnisti se prerekajo, ali je Jony Ive prinesel preveč Cupertina v Maranello. Družbena omrežja ga žgejo kot grmado pred volilno nedeljo. Forma je čudna, proporci so tuji telesu znamke, prtljažnik je velik kot pri družinskem kombiju — vse drži.
A tu se skriva temeljna napaka vseh teh komentarjev.
Kritiki Ferrarija Luce v resnici ne komentirajo avtomobila — komentirajo avtomobil, kakršen bi po njihovem moral biti. In ker po njihovem mora biti Ferrari “lep”, “klasičen” in “prepoznaven”, se zgorzijo nad nečim, kar je vse troje le delno. Težava je v tem, da avtomobil v luksuznem segmentu ni izdelek, ki bi moral biti lep. Avtomobil v luksuznem segmentu mora biti poseben.
Foto:Ferrari
Kaj sploh je luksuz?
To je vprašanje, ki si ga skoraj noben avtomobilski kritik nikoli ne postavi, čeprav o luksuznih avtomobilih piše vsak teden. Luksuz ni sinonim za lepoto. Nikoli ni bil. Luksuz je ekvivalent redkosti, drugačnosti, individualnosti in poguma. In če katero od teh štirih lastnosti vržete iz enačbe, kupec luksuznega izdelka enostavno ne plača cene.
Patek Philippe ne prodaja najlepših ur na svetu — Patek prodaja ure, ki jih ima manj ljudi kot lastnih otrok. Hermès Birkin ni “najlepša torba” — je torba, ki se ne da kupiti brez čakalnega seznama, in to je njena prava vrednost. Bottega Veneta v zlatih letih ni imel logotipa, ker je kupec hotel, da ga pozna pravi človek, ne pa vsak natakar na Bledu. Najdražje viskije destilirajo tako, da večina ljudi reče “no, ne vem, malo nenavadno”. Točno to je poanta.
Foto:Ferrari
Luksuzni kupec ne išče lepote. Luksuzni kupec išče razliko.
Razliko od soseda, od kolega, od konkurenta, od povprečnega bogataša. Razliko, ki mu jo prizna stroka, in razliko, ki jo prepozna drugi resni kupec. Avtomobil, ki ga lahko ima vsak zobozdravnik z Bavarske, ni luksuzen — tudi če stane sto tisoč evrov. Avtomobil, ki ga ima samo nekdo, ki ima jajca, je luksuzen. To je razlika med Mercedesom S-razreda in pravim Ferrarijem.
In Luce ima vse štiri lastnosti luksuznega izdelka v najvišji obliki.
Redkost? Maranello proizvodnjo dosledno omejuje — niti slučajno ga ne bodo prodajali kot Tesla Model S. Vsak Luce bo zaznamovan, sledljiv, omejen.
Drugačnost? Pokažite mi en drug avto v segmentu, ki sploh približno spominja na to. Mercedes EQS izgleda kot sušilec za lase. Lucid Air kot ribica. Porsche Taycan kot pomečkan 911. Luce je svoj svet. Edinstven.
Individualnost? Cena z osnovne pol milijone evrov se s personalizacijo zlahka dvigne čez milijon. Ni dveh enakih. Ne moreta biti.
Pogum? Ferrari je naredil avtomobil, za katerega ve, da bo polovica obstoječih lastnikov pisala protestna pisma. To je drža, ki je nima nobena druga avtomobilska znamka na svetu. Niti slučajno.
Foto:Ferrari
Foto:Ferrari
In to je razlog, zakaj Luce ni napaka. Je strategija.
Ferrari ne prodaja prevoznih sredstev. Ferrari prodaja drugačnost, ki si jo upajo plačati. In če to drugačnost zamenjate za lepoto, ali — še huje — za “klasično lepoto”, ste pravkar zgrešili poanto celotnega segmenta.
Tu je Daytona, leta 1968, in puristi jezno mahajo z roko: kje je krivulja, zakaj ti ravni boki, zakaj plexi prekrivalo nad žarometi, kdo je tukaj pijan? Avto je danes vreden preko milijona evrov. Spider gre čez dva.
Tu je 308 GT4, leta 1973 — Bertone, ne Pininfarina. V6, ne V12. Štirje sedeži, ne dva. Skoraj eretično. Italijani se zgražajo, britanski kritiki brusijo pero. Avto je danes legenda, ki jo zbiratelji lovijo, še preden jo lastnik pomisli prodati.
Tu je Testarossa, leta 1984, in tiste stranske škrge so videti kot pekač za testenine. Polovica Evrope se smeji, polovica Amerike postavlja plakat v otroško sobo. Avto danes velja za ikono desetletja in stane več sto tisoč evrov.
Tu je Enzo, leta 2002, in ostrina je tolikšna, da kolumnisti pišejo, da Ferrari “ni več Ferrari”. Avto se danes prodaja po štirih milijonih evrov navzgor, če sploh kdo proda.
