Mobilnost20. september 2026 ob 08:59
7min branja165 ogledov

Ukinitev subvencij za električne avtomobile ni varčevanje. Je posojilo, ki ga bo z obrestmi vrnila naslednja vlada leta 2030

Ta jesen se bo v Sloveniji tiho zgodila ena najdražjih odločitev zadnjih let, in skoraj nihče je ne bo opazil. Evropski denar za subvencije električnih avtomobilov se je maja iztekel, novi program podnebnega sklada pa bo, po lastnih besedah vlade, "bistveno bolj omejen". V prevodu: pipa se zapira. Zdi se kot varčevanje. V resnici je posojilo. Vzel sem kalkulator, da izračunam obresti.

Jan MacarolAvtorJan Macarol
AudioJan Macarol · 2:09−2:09
Ukinitev subvencij za električne avtomobile ni varčevanje. Je posojilo, ki ga bo z obrestmi vrnila naslednja vlada leta 2030

Med letoma 2024 in 2026 je Slovenija za spodbude električnih vozil porabila skoraj 44 milijonov evrov, skoraj v celoti iz evropskega Mehanizma za okrevanje in odpornost. Do 7.800 evrov na avto, tisoče električnih avtomobilov na cesti, tisoče ton dizla, ki jih nikoli ne bomo zgoreli. Zdaj je tega denarja konec in vlada mora prvič plačati sama. In ko mora država prvič plačati sama, se navadno spomni, da ima pomembnejše stvari.

Tu je past, ki jo vsaka vlada spregleda, ker je politični horizont štiri leta, evropski pa deset. Subvencija, ki jo ukineš danes, ne prihrani denarja. Samo premakne račun na kasnejši datum in na drugo ime. Vlada, ki bo jeseni 2026 črtala spodbude, si bo zapisala prihranek. Vlada, ki bo sedela leta 2030, bo dobila račun. In ta račun bo, kot bom pokazal spodaj, večkratnik tistega, kar smo "prihranili".

Delitev bremen: cilj, ki ga pozna deset ljudi

Mehanizem, ki ta račun izstavlja, se imenuje uredba o delitvi bremen (ESR, Uredba 2018/842, popravljena z Uredbo 2023/857). Pokriva vse, česar ne pokriva evropski sistem trgovanja z emisijami: promet, stavbe, kmetijstvo, odpadke. Za ta koš ima Slovenija zavezujoč cilj: do leta 2030 zmanjšati izpuste za 28 odstotkov glede na leto 2005.

Promet je v tem košu problematični otrok. Njegovi izpusti so od leta 1990 narasli za 93 odstotkov in danes predstavljajo 52 odstotkov vseh emisij v delitvi bremen. Polovica evropskega cilja je torej odvisna od tega, kaj vozimo. Evropska agencija za okolje nas zato uvršča med 13 držav članic, ki cilja 2030 ne bomo dosegle niti z vsemi načrtovanimi dodatnimi ukrepi. Z Avstrijo, Nemčijo, Francijo in Italijo v isti družbi, kar je tolažba, ne pa rešitev.

Dva odstotka: kje je Slovenija med vozili, ki so dejansko na cesti

Tu je številka, ki jo politika rada spregleda, ker ni tako lepa kot deleži novih registracij. Novi avtomobili so fotografija enega meseca. Izpuste dela vozni park, torej vse, kar je registrirano in vozi. In ta slika je za Slovenijo neprijetna. Po podatkih združenja ACEA o vozilih na evropskih cestah je bil delež baterijskih električnih avtomobilov v slovenskem voznem parku leta 2023 1,0 odstotka, ob evropskem povprečju 1,8 odstotka, kar nas je postavilo na približno 20. mesto med 27 članicami, v družbo Hrvaške, Češke in Poljske. Do konca leta 2025 smo se povzpeli na okoli 2 odstotka od skoraj 1,3 milijona registriranih osebnih avtomobilov, evropsko povprečje pa je medtem zbežalo na 2,9 odstotka. Danska ima 18 odstotkov, Luksemburg in Švedska skoraj 9, Nizozemska 7, celo Nemčija 4.

Paradoks je v tem, da pri novih avtomobilih nismo slabi. Junija 2025 je bil vsak četrti novo registrirani avto v Sloveniji električen, kar je bilo nad evropskim povprečjem. A to je natanko učinek subvencij: ko je bilo 7.800 evrov na mizi, so ljudje kupovali. Vozni park pa se obrača počasi, povprečni slovenski avto ima več kot deset let in vsak električni avto, ki ga danes ne prodamo, pomeni, da bo še en dizel na cesti tudi leta 2030, ko bo Bruselj štel tone. Z dvema odstotkoma elektrike v voznem parku ne moreš prepoloviti izpustov prometa. Lahko jih samo upaš.

Drobni tisk: kazni ni, je pa nakupovalni seznam

Kazen v obliki nakazila v Bruselj ne obstaja, in to je natanko tisto, na kar naša politika računa. Če država preseže letno dodeljeno količino izpustov, se presežek pomnoži s faktorjem 1,08 in prišteje k naslednjemu letu, Komisiji pa je treba poslati načrt popravnih ukrepov. Luknjo zapolniš tako, da kupiš emisijske enote od držav, ki jim jih ostaja. Ni globe, ni sodišča, ni naslovnic. Samo tiha kupčija po ceni, ki se dogovori v pisarni.

Trenutno smo celo v plusu. Leta 2023 smo imeli 10,5 milijona ton izpustov ob dovoljenih 10,81 milijona, skoraj na las natančno, kot bi parkirali v garaži, ki je za centimeter daljša od avta. Predhodni podatki za 2024 nas prav tako postavljajo pod mejo. Težava ni danes. Težava je krivulja: dovoljena količina pada strmo kot Vršič, naši izpusti pa se obnašajo kot upokojenec na nedeljskem sprehodu.

Številke: 300.000 ton manj vsako leto

Za leta 2023 do 2025 so količine določene, naprej jih Komisija še preverja, zato sem črto potegnil po istem naklonu. To je moja projekcija, ne uradna številka, a matematika je preprosta. Zato se opravičujem ...

Tabela: projekcije subvencij

Komisijin profil za Slovenijo pravi, da z obstoječimi ukrepi do 2030 zmanjšamo izpuste le za 9 odstotkov, cilj pa je 27. Razlika je 17 odstotnih točk, kar samo v letu 2030 pomeni okoli 2 milijona ton preveč. Seštejem presežke, odštejem malo rezerve iz teh dveh dobrih let, in pridem do 5 do 7 milijonov ton, ki jih bomo morali kupiti. Če ostane vse, kot je. In če ukinemo subvencije, bo ostalo natanko tako, kot je.

Koliko stane tona, ki je nimamo

Za emisijske enote iz delitve bremen ni borze. Ceno se dogovoriš z državo, ki ima presežek. V prejšnjem obdobju so take kupčije šle za drobiž, ker je bilo presežkov na pretek. Do leta 2030 bo presežkov malo, kupcev pa veliko, in na seznamu kupcev so Nemčija, Francija, Italija in Avstrija. Ko štirje bogati sosedi dražijo isto stvar kot ti, cena ni več drobiž.

Edina javna referenca je cena kupona v industrijskem sistemu ETS, okoli 80 evrov na tono. Trije scenariji. Po 10 evrov na tono, kot v starih dobrih časih, je 6 milijonov ton okoli 60 milijonov evrov. Pri 40 evrih 240 milijonov. Pri ceni blizu industrijskemu kuponu skoraj pol milijarde evrov. Za primerjavo: vsa evropska sredstva za subvencije električnih avtomobilov v treh letih so znašala 44 milijonov. Najcenejši scenarij računa ta znesek že presega. Najdražji ga presega desetkrat. Subvencija ni strošek. Subvencija je zavarovalna premija proti računu, ki je od pet do deset krat višji, in mi smo se pravkar odločili, da premije ne bomo več plačevali.

Nategovanje institucij: to smo že videli pri Natu

Tu se pokaže širša slika, ki presega avtomobile. Slovenija ima z mednarodnimi zavezami poseben odnos: podpišemo, pokimamo in nato leta upamo, da nihče ne bo preverjal. Pri Natu smo dve desetletji obljubljali dva odstotka BDP za obrambo in vsako leto pojasnjevali, zakaj ravno letos ne gre. Delovalo je, dokler ni prišel trenutek, ko je zavezništvo prenehalo poslušati pojasnila in začelo šteti evre. Takrat smo ugotovili, da odlog ni bil brezplačen, samo zaračunan pozneje in z obrestmi.

Z Evropsko unijo igramo isto igro. Cilj 2030 smo podpisali, načrt NEPN oddali, socialni podnebni načrt pa zamudili, v podnebni zakon pa vgradili mehanizem, ki avtomatsko zniža trošarine, ko cena ogljika preseže prag, kar so v Berlinu nemudoma označili za novo subvencijo fosilnim gorivom.

Sporočilo Bruslju je jasno: podpisali smo, izvajali pa ne bomo. In verjamem, da bo Bruselj reagiral natanko tako kot Nato. Nekaj časa bo gledal stran, ker ima večje probleme. Potem pa bo nekega dne prenehal gledati stran in pri delitvi bremen ima za to vgrajen mehanizem, ki ne potrebuje nobene politične odločitve: faktor 1,08, načrt popravnih ukrepov in nakupovalni seznam. Unija ne bo prenašala, da se ji rogamo v obraz, ne zato, ker bi bila užaljena, ampak zato, ker Nemčija, Francija in Italija ne bodo plačevale svojih ton, medtem ko mi svojih ne bi.

Račun brez cenika, z imenom naslednje vlade

Če povzamem. Slovenija danes ne plačuje kazni za premalo električnih avtomobilov. Slovenija bo plačala kazen za ukinitev subvencij, samo da bo to storila leta 2030, pod drugo vlado in pod drugim imenom: nakup emisijskih enot od Poljakov, Portugalcev ali Čehov, po ceni, ki je danes še nihče ne zna napovedati, med 60 milijoni in pol milijarde evrov. To ni kazen. To je slabša različica kazni: račun brez cenika, ki ga podpišemo šele, ko bodo vsi presežki že pokupljeni.

Pozitivna plat obstaja in je merljiva. Leta 2023 je promet v enem letu padel za skoraj devet odstotkov in dokazal, da se krivulja da obrniti, ko se na cesti pojavi dovolj elektrike. Vsak subvencionirani električni avto je tona, ki je leta 2030 ne bomo kupovali v tujini po ceni, ki jo bodo narekovali drugi. Vprašanje je samo, ali bo to razumel tudi tisti, ki bo jeseni pisal program podnebnega sklada. Ker Bruselj, tako kot Nato, ne pošilja opominov. Pošilja račune. In ta bo naslovljen na vlado, ki danes še ne obstaja.

Audio · SLO2:09

Poslušaj članek

Glas: Jan Macarol

0:00
2:09

Google Discover

Internet se spreminja – ne izgubite stika s City Magazine

Dodajte nas kot priljubljen vir na Google in naše zgodbe bodo ostale v vašem toku novic.

Dodaj kot vir

Pogovor

Komentarji

Nalagam pogovor…

Komentarji so mnenja bralcev. Uredništvo lahko odstrani žaljive, zavajajoče ali oglaševalske prispevke.

SorodnoMobilnost