Človeštvo je pristalo na Luni, razcepilo atom in v sodobne avtomobile vgradilo masažne sedeže, ki vam masirajo hrbet v ritmu Vivaldija. Kljub vsem tem dosežkom pa se vsakdo, ki je kdaj zapeljal s poltovornjakom na prašno makadamsko cesto, sooča z isto primitivno težavo: vaša draga spalna vreča v kesonu po dvajsetih kilometrih je videti, kot bi jo ravno potegnili iz arheoloških izkopanin v Sahari. Večina ljudi bi preprosto kupila več gumijastih tesnil in se sprijaznila z usodo. Fantje iz ameriškega podjetja Go Fast Campers (GFC) v Montani pa so rekli: »Ne. Za to potrebujemo reaktivni letalski motor.«
Ko navadna tesnila preprosto niso dovolj
Problem prahu v tovornih kesonih poltovornjakov je star toliko kot koncept kesona samega. Pločevina se zvija, zadnja vrata imajo zračnosti, med paneli bivalnih nadgradenj in šasijo pa med terensko vožnjo nastajajo mikroskopske reže. Z dobrimi tesnili lahko odpravite približno 90 odstotkov vdorov umazanije. Toda tistih zadnjih 10 odstotkov je tistih zoprnih, finih delcev, ki se zažrejo v kuhalnik, oblačila in elektroniko.
Pri GFC so imeli dovolj večurnega čiščenja opreme za taborjenje po vsakem koncu tedna v naravi. Rešitev so poiskali v svetu relija. Dirkalniki svetovnega prvenstva WRC imajo na strehi zračne reže, ki ne hladijo motorja, temveč ustvarjajo pozitivni zračni tlak v kabini. S tem, ko v notranjost neprestano vpihujejo čist zrak, ustvarijo nadtlak, ki prahu fizično preprečuje vdor skozi špranje v karoseriji. Preprosto in učinkovito. A le, če vozite hitro in imate pred seboj čist zrak.
Električna reaktivna turbina proti puščavskemu prahu
Ker pasivni zračniki na strehi pri počasnem premagovanju skal s hitrostjo pešca ne ustvarijo dovolj pritiska, so inženirji pri GFC zavrgli skromnost in posegli po prisilnem polnjenju. Natančneje, po električni turbini z vgrajenim rotorjem (tako imenovani EDF oziroma Electric Ducted Fan), ki jo navdušenci uporabljajo v radijsko vodenih reaktivnih modelih letal.
Prvi prototipi so bili tako surovo močni, da je turbina po inženirskem laboratoriju razmetala zvitke filamenta za 3D-tiskalnike, dokumente in celo polne plastenke vode.
Ogromna količina zraka pa je prinesla novo težavo: kako zadevo krmiliti, ne da bi iz bivalnega dela naredili zračni balon ali preobremenili električno omrežje vozila? Zato so se povezali z inženirjem, specializiranim za telemetrijo puščavskih dirkalnikov Trophy Truck, in razvili namensko krmilno enoto z mikrokontrolerjem ter dvojnimi Pitot-statičnimi cevmi, kakršne merijo hitrost in tlak na pravih potniških in vojaških letalih.
Letalska telemetrija v službi taborjenja
Sistem meri tlačno razliko med zunanjostjo in notranjostjo bivalnika kar 50-krat na sekundo. Če vozite po neravnem terenu in keson bolj pušča, turbina v delčku sekunde pospeši. Ko se razmere umirijo, zmanjša svojo moč. Uporabnik preprosto nastavi želeni tlak prek vgrajenega zaslona na dotik ali mobilne aplikacije s povezavo Wi-Fi, ne da bi moral iz udobja vozniške kabine vleči dodatno kabelsko napeljavo.
